Ubogaj mamo in ne pozabi očeta

Založnik o knjigi

Violeta Tomić, igralka, režiserka, TV voditeljica in nekaj časa celo poslanka v DZ, je javna oseba, o kateri vsi mislimo, da jo poznamo. Ko pa preberemo njen prvenec, avtobiografijo Ubogaj mamo in ne pozabi na očeta, nam postane jasno, da nič ne bi moglo biti dlje od resnice.

Skozi brutalno iskreno samoanalizo se dotakne vseh najbolj bolečih spominov, mnogi so bili potisnjeni tako globoko, da so zahtevali sistematično analizo in soočenje. Preiskusila je vse dostopne sisteme: Reiki, Transakcijsko Analizo, meditacije, Access Bars, spremenjena stanja zavesti, Šamanske prakse….

V raziskovanju svoje drugačnosti jo pot pelje skozi raziskovanje genetskega spomina, otroških spominov in travm, fizičnih, psihičnih in spolnih zlorab, ki zahtevajo ogromno hrabrosti in distance, kadar jih pripeljemo na svetlobo, da jih lahko pozdravimo.

Njena zgodba je radikalno drugačna od vseh zgodb, ki jih srečujemo v naši okolici, zato je tudi naše razumevanje takšnih oseb oteženo. Bere se kot kriminalka, s svojo iskrenostjo in hrabrostjo spodbuja bralca, naj si tudi sam upa stopiti na pot samospoznavanja, ki osvobaja.

Stavek, ki se v knjigi večkrat ponavlja, je: »Zakaj pa nisi povedala?« A komu naj pove zgodbo, ki se zdi popolnoma neverjetna? Je preživelka, ki si je drznila odkriti tenčico svoje tako dragocene notranjosti.

Močna ženska. Njena zgodba navdihuje in tolaži vse, ki se jim zdi, da so sami na svetu, ki jih ne razume. Daje upanje, da je potrebno ohraniti vero v življenje in se tudi v najtežjih trenutkih zavedati, da je vse minljivo. Vse. Dobro in slabo. Samo zdržati je treba. Celo smrt, kot zadnja postaja, ni nekaj slabega. Je samo prehod iz ene dimenzije v drugo. Tisti pa, ki se ne boji smrti, že zdaj živi v večnosti.

»Zadnjič, ko sem šel mimo študentskega naselja v Rožni dolini, sem videl, da je tudi moja rojstna hiša porušena (tako kot tvoja baraka). Moja hiša strahu, tesnobe in groze ne obstaja več in tam je zrasla elitna vila za petične. Takrat sem v paniki šel še do našega igrišča, kjer smo brcali žogo, in v čisti grozi ugotovil, da je tudi to izginilo. Vedel sem, da izgubljam korenine. Čeprav mi pomenijo malo, jih vseeno pogrešam. Samo še sam moram oditi iz tega življenja in nihče več ne bo vedel, da sem kdaj obstajal. Mogoče zato tudi čutim potrebo, da puščam neko besedno sled zanamcem. Si tudi ti tako čutila? Pustiti sled … Mogoče bo pa kdo le prebral in se čudil. Mogoče se bo česa naučil ali vsaj dobil pogum za preživetje.« - Matic Munc

»Ta knjiga je morala biti napisana zaradi tolikih, ki s(m)o (bili) tako ali drugače zlorabljani. Nastati je morala zato, ker budi v življenje, ker je v njej vzgib za vstajenje iz posledic zlorab. Violetina izpoved – njena zgodba nagovarja našo: »Če je uspelo preživeti meni, bi moralo vsakemu,« nam sporoča. Ta knjiga nosi v sebi terapevtski impulz: Violetin dvig iz notranje potlačenosti nas spodbuja, da se tudi sami dvignemo v dostojanstvo; njen upor proti zlorabam budi našega, da brezkompromisno ustavljamo zlohotne pohotneže. Njena knjiga rojeva bojevnike zoper smrtni greh, storjen nemočnim, nedolžnim.« - Karel Gržan