Koda

Založnik o knjigi

Koda je v osnovi pripoved o tem, kako je nastala francoska teorija. Ta pripoved vključuje Marshallov načrt, kar pomeni, da so ZDA financirale francoske univerze in s tem spreminjale njihove paradigme. Jedrna teorija za tem je bila kibernetika. Francoske intelektualce iz pariških kavarn so naenkrat nadomestili format seminarja in specialistični intelektualci. Glavna tema avtorjeve raziskave, ki jo razvija v Kodi, so prav prezrte zgodovinske in intelektualne povezave francoske teorije s kibernetiko, računalništvom in teorijo tehnologije. Koda tako prinaša zelo svežo in izvirno interpretacijo hkratnega razvoja in sovplivanja med humanistiko in informacijsko teorijo na obeh straneh Atlantika. Knjigo sklene dodatek k slovenski izdaji: izčrpen intervju, ki sta ga urednika knjige opravila z avtorjem; med drugim ponuja tudi alternativno zgodovinsko trajektorijo Jacquesa Lacana.

Avtor v knjigi raziskuje, kako sta informatika in kibernetika reformirali humanistiko v Franciji in ZDA po drugi svetovni vojni, izčrpno prikaže, kako so medijsko-praktične raziskave oblikovale skupno epistemično izhodišče v programih, ki so segali od medvojnega računalništva v tridesetih letih prejšnjega stoletja na inštitutu MIT in evgenike do seminarjev in laboratorijev v Parizu v šestdesetih letih. Ta mobilizacija je odprla nova študijska področja, kot so strukturalna antropologija, družinska terapija in semiologija, hkrati pa oblikovala trajne povezave med humanistiko in informatiko. Pokaže, kako je pojmovanje komunikacije, ki je izhajalo iz tehnike in njenih povezav s tehnokratskimi agendami, vplivalo na preusmeritev raziskovanja na področjih lingvistike, antropologije, psihoterapije, semiotike idr. Rekonstruira, kako so tehnokracija industrijskega napredka ter krize industrijske demokracije in kolonializma zaznamovale zgodnja razmišljanja teoretikov o kibernetiki in digitalnih medijih, tj. teoretikov kot Norbert Wiener, Warren Weaver, Margaret Mead, Gregory Bateson, Claude Lévi-Strauss, Roman Jakobson, Jacques Lacan, Roland Barthes in Luce Irigaray, kako je humanistika poskušala kritično razumeti tehnične ideje komunikacije, kaže do danes prezrte ali pozabljene zametke sodobne digitalne humanistike (npr. Lacanov seminar o kibernetiki iz 1954/55; vpliv kibernetike na teorijo procesa brez subjekta kot osnove teoretskega antihumanizma itn.).

Knjiga tako prinaša rekonstrukcijo zgodovine francoske teorije in digitalne humanistike kot transkontinentalnih in političnih prizadevanj, povezuje denimo medvojno kolonialno etnografijo na nizozemskem Baliju s francosko teorijo v času dekolonizacije in modernizacije v obdobju hladne vojne, preizprašuje ustaljeno zgodovino idej. Mednarodna kritika jo ocenjuje kot temeljno delo ne le za strokovnjake, saj je zelo aktualna in koncizna analiza, polna zanimivih zgodovinskih detajlov, obenem pa zahtevne koncepte in teorije pojasnjuje v razumljivem jeziku, vendar brez poenostavljanja. Vzbudila je izjemen odziv med kritiki in širšim bralstvom.

Priznani medijski teoretik Lev Manovich je napisal: »Po branju te izvirne in fascinantne knjige se bo vaš pogled na ključne mislece 20. stoletja spremenil. Danes, ko je humanistika znova pod močnim vplivom novih tehnoloških paradigem (umetna inteligenca, informacijska znanost), je arheologija tehnohumanistike, ki jo ta knjiga prva razkriva, še toliko pomembnejša.«

Knjiga zapolnjuje tudi vrzel v slovenski humanistiki, v katero je bila francoska teorija uvožena pretežno brez referenc na francosko teorijo tehnologije (Leroi-Gourhan je bil sicer preveden, a brez vidnih učinkov; Simondon in Ruyer sta ostala spregledana), kibernetiko in računalništvo. Navezujemo pa jo tudi na Sophijin nabor knjig: od študij Janeza Strehovca in Marine Gržinić do Foucaultovega seminarskega cikla Varnost, teritorij, prebivalstvo (Sophia, 2024).