Gnostični evangeliji in reakcija cerkvenih očetov

Recenzija Bukla

Razvpita zbirka apokrifnih gnostičnih besedil iz prve polovice 4. stoletja, ki je zaradi svojega obsega dobila ime »knjižnica Nag Hammadi«, je več kot 1500 let pozabljena ležala v puščavskem pesku Zgornjega Egipta, dokler je niso decembra 1945 po naključju odkrili okoliški kmetje. Zgodba o senzacionalni najdbi rokopisov Nag Hammadi se začenja z dvojnim umorom in krvnim maščevanjem, v katerega so bili vpleteni odkritelji teh papirusnih kodeksov. Toda vijugasta pot, ki so jo ti rokopisi prehodili do končne postaje v Koptskem muzeju v Kairu in njihove poznejše objave, se je s tem šele začela. Papirusni kodeksi so najprej prehajali iz rok v roke roparjev in preprodajalcev starin, pozneje pa so si jih prilastili posamezni raziskovalci, ki so te spise iz takšnih ali drugačnih razlogov neobjavljene ljubosumno skrivali pred svojimi kolegi. Ta monopol, ki določenim znanstvenim krogom gotovo ni v ponos, je s pomočjo kampanje, ki jo je finančno podprl Unesco, razbil šele ameriški raziskovalec James M. Robinson, ki je z veliko napora in diplomacije uspel te papirusne rokopise zbrati, nato pa jih je z ekipo sodelavcev leta 1977 objavil skupaj s prevodom. Zaradi kontroverznosti besedil, ohranjenih v knjižnici Nag Hammadi, je angleški prevod kmalu postal svetovna uspešnica, ki je za vedno spremenila naše razumevanje zgodnjega krščanstva.
Pomemben del zbirke Nag Hammadi, v kateri je na 13 papirusnih kodeksih ohranjenih 52 spisov, predstavljajo gnostični evangeliji, ki jih je uradna Cerkev skupaj z drugimi apokrifnimi spisi pozneje ožigosala za heretične. Knjiga Gnostični evangeliji in reakcija cerkvenih očetov poleg evangelijev iz zbirke Nag Hammadi vključuje še evangelije iz »Berlinskega gnostičnega papirusa« (Marijin evangelij) in nedavno odkritega »Kodeksa Tchacos« (Judov evangelij). V tehnično zelo zahtevnem prevodu, ki ga je neposredno iz koptščine pripravil Jan Ciglenečki, lahko tako skoraj 70 let po najdbi teh rokopisov tudi v slovenščini beremo nekatere najpomembnejše bisere iz prepovedane zakladnice gnostične književnosti, med drugimi Tomažev evangelij, Evangelij Resnice, Filipov evangelij ter že omenjena Marijin in zloglasni Judov evangelij. Tem je v slovenski izdaji dodan še krajši izbor odlomkov iz Irenejevega spisa Proti herezijam, ki jih je iz latinščine prevedel Marko Kastelic. To izjemno vplivno delo, v katerem je lyonski škof brezkompromisno napadel gnostike, je bilo vse do nepričakovane najdbe knjižnice Nag Hammadi glavni vir za preučevanje gnostičnih naukov.
Prvi slovenski prevodi gnostičnih besedil iz koptščine, ki jih uvaja obsežna študija o duhovno-zgodovinskem ozadju gnostičnih naukov in njihovi vpetosti v mistične tokove antičnih duhovnih tradicij, so izšli v zbirki Koda in so plod zglednega sodelovanja med založbo Beletrina in Inštitutom za preučevanje krščanskega Izročila.

Živa Borak, Bukla 105-106

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.