Pričevalci velikega upanja

O knjigi

Wacław Hryniewicz (1934) je eden najvidnejših sodobnih poljskih teologov, duhovnik, upokojeni profesor Katoliške univerze Janeza Pavla II. v Lublinu, kjer je vodil katedro za pravoslavno teologijo in aktivno sodeloval pri ustanavljanju ter delovanju tamkajšnjega Ekumenskega inštituta. Je izjemen poznavalec pravoslavne religiozne misli in oznanjevalec upanja na vesoljno odrešenje oziroma apokatastazo. Leta 1989 je izšla njegova knjiga Upanje na odrešenje vseh. Od eshatologije strahu k eshatologiji upanja in izzvala ogorčen odziv – očitali so mu vse od zbujanja lažnega upanja do odpadništva od pravih naukov.
V Pričevalcih velikega upanja avtor ob besedilih štirih cerkvenih očetov – Klementa Aleksandrijskega, Origena, Gregorja iz Nise in Izaka Sirskega – obravnava problem narave, trajanja in terapevtske vloge kazni oziroma gehene, prehodnega značaja zla, dinamičnega odnosa med pravičnostjo in milostjo, med univerzalnostjo odrešenja in svobodo razumnih bitij.
Avtorjeve filozofsko-teološke meditacije dokazujejo potrebo po spremembi v načinu eshatološkega mišljenja. Upanje na pomiritev vseh živih bitij in stvarstva kot celote z Bogom, na „ozdravitev“ pogubljenih je največji izziv za eshatološki dualizem in njegovo logiko, ki je skozi stoletja prevladovala v krščanstvu, predvsem v njegovi zahodni veji.
Bralca v interpretacijo cerkvenih očetov uvajata dve krajši poglavji: o aktualnosti pričevanj zgodnje Cerkve ter o posebnostih aleksandrijske in sirske eksegeze, knjigo pa sklepa poglavje o teologiji iskanja – iskanja upanja: v Svetem pismu, pri cerkvenih očetih in predvsem v lastnem srcu.
Za avtorja krščanstvo ni religija kazni in ustrahovanja, ampak je predvsem parakletična religija – religija nagovora, spodbude in upanja.