Posameznik in njegova religioznost

Založnik o knjigi

Sodobni človek na križpotju duhovnosti, vere in religije

Zakaj sem in nisem veren? Kaj mi pomeni duhovnost in kaj religioznost? Kaj sploh pomeni biti veren? To so globoko individualna, hkrati pa izjemno družbeno vpeta vprašanja, ki jih postavlja vsak čas in prostor na novo. Harmonično ponotranjeni verski nauki so za posameznika lahko blažilec anksioznosti in strahu pred smrtjo, ko so le mešanica zunanje forme, dopuščanja nečesa višjega in skepse, pa lahko strah in tesnobo celo okrepijo. Toda v svojem bistvu vsakdo hrepeni po notranji ubranosti. A tako kot tkalec, ki ustvarja tapiserijo, je posameznik svoj življenjski vzorec prisiljen ustvarjati v ozadju. Že ob pogledu na osupljivi pletež niti in preje za statvami človeku pogosto zastane dih, oblikovanje celovitega vzorca, ki se pokaže šele na drugi strani, pa je naloga, ki jo posameznik uresničuje vse življenje.

Knjigo Gordona W. Allporta Človek in njegova religioznost dobivamo v slovenskem prevodu 75 let po izidu izvirnika. Da se bo naša tisočletna kultura še naprej lahko razvijala enakopravno z drugimi svetovnimi jeziki, moramo imeti od antike naprej v slovenščino prevedena klasična dela vseh strok. Za pričujoči prevod sta še dva razloga. Prvi je na verski strani. Slovenija je bila do druge svetovne vojne dežela katoliške civilizacije, ta pa je do drugega vatikanskega koncila (1962–1965) na psihološko in drugo znanstveno raziskovanje verovanja gledala sumljivo. Drugi razlog je politični. Od druge svetovne vojne do osamosvojitve nam je vladal marksistični komunizem, ki je verovanje preziral in ga skušal uničiti. Kulturni razvoj naroda pa ne more preskočiti prepadov. Ta knjiga je kakovosten most čez jarek, ki je nastal po neurju komunističnega prezira duhovnosti in verovanja ter po slabi letini katoliškega tradicionalizma v 19. in v prvi polovici 20. stoletja.
Iz spremne besede dr. Jožeta Ramovša

Iz knjige

Če je mladostniško nezadovoljstvo z institucionalno religijo tolikšno, kako je potem mogoče, da takšna religija še kar vztraja? Če namreč vsako generacijo polovica študentske populacije zapusti cerkev svojih prednikov, hkrati pa ta med študenti pridobi zgolj peščico novih privržencev, ali ne bi potem pričakovali, da bo prej ali slej dosežena ničelna točka? Odgovor na to uganko najdemo v dveh premislekih. Prvič: po nereligioznih dvajsetih letih 20. stoletja, torej obdobju, ki ga obravnavamo tukaj, se številni mladi dejansko sami, včasih celo z veliko vnemo, vračajo k institucionalnim oblikam, ki so se jim poprej uprli. Drugič: kot smo že spoznali, tudi med mladino, ki se je cerkvenemu nauku skorajda docela izneverila, še vedno zasledimo ostaline konfesionalne pripadnosti, ki se odraža v nominalnem članstvu in vsaj občasni udeležbi pri verskih obredih. Na splošno vzeto torej ta proces cerkev kot institucijo prizadeva manj kot dogmatsko vero njenih mladih članov. S širjenjem družbenih dejavnosti in krepitvijo dobrodelnosti ima protestantska cerkev vsaj možnost obdržati kolikortolikšno vitalnost, čeprav s spremenljivo funkcijo.
(Str. 72)