Klic gora

Recenzija Bukla

Tine Mihelič je bil legenda slovenskega hribolazništva, saj je o naših gorah napisal kar nekaj nepogrešljivih planinskih vodnikov (denimo nepogrešljivi vodnik o Julijskih alpah, ki se ne neha ponatiskovati), hkrati pa tudi izvrsten alpinist, ki se je ponekod tudi kot prvopristopnik zapisal v južnoameriških Andih (svoje dogodivščine iz teh koncev sveta je popisal v knjigi Andi, beli vrhovi zelene celine). Svoje poetsko navdušenje nad svetom gora je tenkočutno združeval s profesionalnim življenjem, v katerem je bil glasbenik, violinist, umetnik in ugledni član Slovenske filharmonije. Klic gora so njegovi intimni zapisi o gorah, za katere do lanskega oktobra, ko je kot kak kralj Julijcev, zazrt v večnost, z zadnjim pogledom na Steno mirno zaspal in tiho odšel v legendo, ni vedel skoraj nihče. V njih nas popelje od Bohinja, kjer je preživel otroška leta in naredil prve korake v gore, prek Dolomitov, v katerih je naredil največ vzponov in prvenstvenih smeri, do Andov, kamor je prvič odšel že leta 1964, in jih pravzaprav pokazal številnim mlajšim alpinistom. Vse skupaj izpisuje z dušo umetnika, ki mu je plezalska veščina poleg športa pomenila predvsem sredstvo za poglobljeno in meditativno doživljanje gorskega sveta ter življenja samega. Klic gora je za tretje tisočletje to, kar je bila Zaplotnikova Pot za drugo, in morda poslednja klasika našega alpinizma, ki bo našla pot v marsikateri nahrbtnik.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.