Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Od Glinščice do Triglava

Spomini na prehojene poti
Vojko Slavec
Od Glinščice do Triglava

Zaradi različnih vzrokov v Buklini spletni knjigarni te knjige ni možno kupiti.
Za več informacij se obrnite na založbo (v kolofonu levo) ali v kako drugo knjigarno.

Povej naprej

Založba ZTT = EST
Zbirka Iz domačega panja
Leto izdaje 2019
ISBN 978-88-7174-240-3
Fotografije Vojko Slavec
Urejanje Martina Kafol

Tehnične lastnosti
mehka vezava
21 x 15 cm
360 g
203 strani
Tip knjige
dokumentarna literatura
Kategorije
šport in zdravje
biografije in spomini
šport in zdravje > gorništvo in alpinizem

Založnik o knjigi

Knjiga Vojka Slavca Od Glinščice do Triglava je žlahtne memoarske narave. Podobno, vendar ukrojeno po lastni planinski podobi, bi lahko napisal skoraj vsak, ki je aktiven in pogosto tudi najbolj intenziven del življenja preživel v hribih in gorah, bodisi na tistih vzpetinah, ki se dvigajo neposredno od njegovega praga ali pa na priložnostnih turah malce dlje, kot jih je Slavec denimo opravil na Triglav, Na Kreti, v Karnijcih ali pa kje drugje. A vseeno tovrstno knjigo napiše le redko kdo.
Slovenci smo pač nagnjeni k temu, da si v gorskem smislu knjižno upodobitev zaslužijo predvsem zahtevni, avanturistični in pustolovski, morda tudi prvenstveni ter kar se da tvegani vzponi na najvišje vršace tega planeta. Seveda pa planinska življenja mnogih obiskovalcev gorskega sveta večinoma drugačna. Mnoge pohodniške knjige, denimo nepregledna množica tistih, ki ves čas izhaja v Veliki Britaniji (in je na prvi pogled nihče ne bi imel za pohodniško državo), pričajo o tem, da prav ispirativno knjižno branje, tlakovano z brušenjem podplatov po vsakovrstnih popotniških poteh, lahko izpiše marsikdo. Seveda tak, ki je dovolj zagnan, dovolj vešč jezika, da se ne ustraši te naloge, obenem pa ima na zalogi tudi dovolj veliko bero planinskih zgodb in planinskih doživljajev ter anekdot. Vojko Slavec je nedvomno med njimi...

Recenzija Bukla

Knjiga Vojka Slavca Od Glinščice do Triglava je žlahtne memoarske narave. Podobno, vendar ukrojeno po lastni planinski podobi, bi lahko napisal skoraj vsak, ki je aktiven in pogosto tudi najintenzivnejši del življenja preživel v hribih in gorah, bodisi na tistih vzpetinah, ki se dvigajo neposredno od njegovega praga, ali pa na priložnostnih turah malce dlje, kot jih je Slavec denimo opravil na Triglav, na Kreti, v Karnijcih ali pa kje drugje. Seveda tak, ki je dovolj zagnan, dovolj vešč jezika, da se ne ustraši te naloge, obenem pa ima na zalogi tudi dovolj veliko zalogo planinskih zgodb in planinskih doživljajev ter anekdot. Vojko Slavec je nedvomno med njimi. Že kot mladega so ga hribi pritegnili, kasneje tudi očarali in začarali, hkrati z njihovim spoznavanjem pa je rasla tudi želja, da čim globlje prodre v planinski raj. Ko je ob svojem prvem vzponu na Triglav opazil zeleno knjižico Slovenske planinske transverzale, v katero je planinec pritiskal žige, se je v njem mahoma zbudila radovednost, kaj je to, čeprav se je na streho Slovenije skupaj z družbo povzpel kot popolnoma neuk v gorskih rečeh. A vendar ga je ta radovednost gnala naprej, do naslednje gore in naslednjega Triglava, vzponov nanj pa se je v desetletjih njegovega hribolazenja nabralo kar 33. Njegovi spomini ob različnih prilož­nostih in v različnih druščinah pri vzpenjanju nanj, tudi z najbližjimi, lepo kažejo, da je vsak vzpon na najvišji slovenski vrh lahko nekaj unikatnega in neponovljivega. Ob tem se mu zapiše pomembno vprašanje, ki se poraja v (pod)zavesti vsakega gornika: kako naj vem, kdaj bom zadnjič na kaki gori, kdaj bo zadnjič, da me bo pripustila k sebi? Nihče ne ve ne kdaj ne kje, gora sama odloča o tem in tudi Slavec je lahko zgolj za nazaj ugotavljal in ugotovil, kateri vzpon na Triglav je bil njegov poslednji. Opazovanje narave v njenih odtenkih, evforija ob doseganju vrhov, žalost ob novicah, ki so sporočale gorske nesreče, ponotranjenost pri pogovorih z oprtanimi nosači, ki s svojo močjo zalagajo planinske koče z vsem potrebnim, pa kaže še eno značilnost Slavčevega pisanja: uglašenost s tenkočutnostjo zaznavanja karakterističnih planinskih vsebin, ki ne pridejo same od sebe, temveč so posledica dolgoletnega spremljanja tega, kar so o hribih in gorah razmišljali in napisali drugi.

Samo Rugelj, Bukla 151

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...