Delaj, teci, živi

Založnik o knjigi

»Odgovorni urednik revije Bukla, publicist in predavatelj na Filozofski fakulteti že več kot trideset let rekreativno teče, v knjigi pa je poleg svojih preteklih tekaških izkušenj opisal tudi nedavno doživljanje 16-tedenskega programa za pripravo na 42-kilometrski maraton. Rugelj je maraton prvič pretekel (in malo tudi prehodil) pred skoraj tremi desetletji, razlog za to pa je bila stava z očetom, že tedaj znanim psihiatrom, ki je tako na najdaljšo klasično tekaško preizkušnjo uspel zvabiti svojega osemnajstletnega sina. Kasneje si je Samo Rugelj dolgo časa želel ponoviti maratonski tek, vendar mu ni uspelo. Po dvajsetih letih sedenja za računalnikom je ugotovil, da je vse bolj zarjavel in da je maraton vse dlje od njega. Ko mu je po naključju pod roke prišel 16-tedenski tekaški program za treniranje maratona (z izhodiščem, da mora biti tisti, ki se ga loti, sposoben preteči deset kilometrov v približno eni uri), se je odločil, da tokrat resneje poskusi. Ta knjiga je poročilo, kaj vse se mu je ob tem dogajalo, hkrati pa tudi meditacija o življenju, teku in delu v tretjem tisočletju.«

Samo Rugelj (iz knjige):

»Po moji oceni je maraton trenutno v stanju preteči nekje dva tisoč Slovencev, torej en promil prebivalstva. Veliko? Vsak tisoči lahko svojemu telesu ukaže, naj štiri ure v robotskem tempu odteče nekje od 25 do 30.000 korakov. Vsaka večja šola premore enega maratonca, vsako veliko podjetje enega ali dva.
Kako sem to izračunal? Enostavno. Na zadnjih ljubljanskih maratonih je na tej klasični progi teklo približno tisoč maratoncev. Glede na to, da je to vrhunec sezone in športni zaključek po poletnih treningih, ki je zdaj že postal obvezna točka na koledarju vseh resnih tekačev, se tekme gotovo udeleži večina tistih, ki so to razdaljo sploh sposobni ­preteči.
Pri višini odstotka ne gre pretiravati. Vsekakor ima Slovenija še kar nekaj kaveljcev in korenin, ki nad takimi prireditvami vihajo nos bodisi zato, ker so maraton že pretekli in jim ni več izziv, tako da si želijo še daljših preizkušenj ali morda še bolj množičnih maratonov na tujem. Ocenjujem, da je takih Slovencev še kakih tisoč.
Pri polovički je seveda drugače. Polovičko lahko preteče marsikdo, ki se sicer nikoli ne pojavi na štartu tekaške preizkušnje. Mnogi vrhunski atleti ali igralci iz drugih športov, pa kleni rekreativci, kerlci, ki ne skrbijo zase, a so gensko superiorni, najstniki, ki jih razmetava od energije, suhotneži brez posebnih mišic, a z dovoljšno mero potrpljenja, vsi ti vam lahko pretečejo polovičko.
Maraton je nekaj drugega.«