O čem govorim, ko govorim o teku

Recenzija Bukla

Tekaških priročnikov imamo v slovenščini že kar nekaj, tekaških izpovedi (denimo knjiga Ultramaratonec, v prevajanju je tudi Born to Run) je že manj.  Knjige o teku, ki so jih napisali pisatelji pa so res redke in ena od njih je avtobiografska zasnovana knjiga Harukija Murakamija, tudi pri nas dobro znanega po svojih romanih (recimo Kafka na obali in Norveški gozd), hkrati pa enega najboljših tekačev med pisatelji, ki redno premaguje maratone, obenem pa se udeležuje tudi triatlonov, ultramaratonov itn. Kar dobite, je z biografskimi drobci posejana meditacija o pisanju in teku: o začetkih in vzrokih Murakamijevega pisanja, o prvem pretečenem maratonu na izvirni lokaciji v Grčiji v neznosni poletni vročini, o poslušanju telesa, njegovem treniranju in upoštevanju, o povezavi med telesno energijo in zmožnostjo dolgoletnega ustvarjanja romanov, o priznavanju lastne povprečnosti, ki jo Murakami uspeva nadomeščati z voljo in neuklonljivo vztrajnostjo itn. Knjiga o teku, zaradi katere bi najraje začeli pisati, prihaja k nam v pravem času, tik pred vrhuncem tekaške sezone, ki jo konec oktobra krona ljubljanski maraton. Njen urednik Andrej Koritnik pa opozarja še na to, da je knjiga posebna tudi zaradi svojega oblikovanja, ki ga je domislila oblikovalka Sanja Janša: »Od začetka do konca teče še vizualna zgodba, oznake pri paginah so pike (tek), vijuge (plavanje) in dve črti = kolesarjenje, vmes si tekač odpočije, tik pred koncem spije malo vode in na zadnji strani priteče na cilj.« ☺

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.