Dostojno kosilo

Založnik o knjigi

»Ko se pogovarjam s Steffanom Mohrom, se mi spet zgodi to, kar se mi zgodi vedno, ko sem v stiku z enim ali več vegani. Počutim se osramočeno. Ob tem, da mi nihče nikoli ni česa očital ali česa od mene zahteval. Zadostuje že, da obstajajo. So živi dokaz za to, da je dostojen način življenja brez rabe nasilja mogoč in da ta način spet ni tako težaven. In ob tem se boleče zavem, kako neznačajna sem. Ob tem, da je veganski način življenja edina etično dosledna drža, niti malo ne dvomim več. Kljub temu pa še zdaleč nisem prepričana, ali bi v resnici rada za vse večne čase postala veganka.
Če ravnokar preberem članek o klavnicah in kravah, ki dajejo največ mleka, se mi nobena druga odločitev sploh ne zdi več mogoča. Nekaj pičlih ur pozneje pa naenkrat pogrešam meso, povezava med tem, kar si želim jesti, in tem, kar sem malo prej prebrala, mi izgine iz spomina, kot bi odrezal. Čudno pa je, da to očitno ni odvisno samo od prepričanj, do katerih sem se dokopala sama, marveč tudi od tega, katerim prepričanjem sledijo ljudje, s katerimi se v tistem trenutku družim.«

Karen Duve je vsaka dva meseca spremenila prehranjevalne navade. Razlog? Preverjanje sebe in moralnih izgovorov. Preizkusila je bio prehrano, vegetarijanstvo, veganstvo in tudi frutarijanstvo. Brez olepševanja je svojo osebno izkušnjo (tudi negodovanja in zgražanja) delila z bralci in v Nemčiji požela val navduševanja.