Po romarskih stopinjah naših prednikov

Založnik o knjigi

Avtorica Mariza Perat je v knjigi z naslovom Po romarskih stopinjah naših prednikov pripravila za tisk zapise, ki so pod skupnim imenom Marijine božje poti pri nas izhajali v tedniku Novi glas v obdobju 2013-2015. Božje poti, ki jih avtorica v knjigi opisuje, so nekakšen odraz duše slovenskega, zlasti primorskega človeka, ki je Materi Božji posvetil nič koliko cerkva, od katerih je kar nekaj romarskih svetišč. »Naši predniki – beremo v uvodnem poglavju – so vedno radi romali. Romali so v bližnje in daljne kraje, od katerih sta bila najbolj znana Sv. Jakob v Komposteli in Sv. Trije kralji v Kölnu ob Renu, romali pa so tudi v Rim in nekateri celo v Sveto deželo. Najraje pa so obiskovali Marijina svetišča, ki že stoletja stojijo na naših tleh, Sveto Goro, Staro Goro, Brezje, Ptujsko Goro, Gospo Sveto, pa tudi druga, čeprav manjša in manj znana Marijina svetišča, ki jih najdemo vsepovsod v naših krajih«. Naj tu navedemo nekatera: Mengore na Tolminskem, Porcinj nad Čedadom, Marijino Celje, Roža Skrivnostna v Krminu, Kostanjevica pri Gorici, Vitovlje, Mirenski Grad, Obršljan, Log pri Vipavi, Repentabor. Čaščenje Božje Matere, poudarja v uvodnem poglavju avtorica sama, sega v sam začetek krščanstva, in v naših krajih je bila izhodišče za Marijino čaščenje kot seveda tudi za širjenje evangelija Oglejska cerkev. Tesno vezane s pokristjanjevanjem sta tudi najstarejši božji poti, Barbana pri Gradežu in Stara gora pri Čedadu, katerih začetki segajo v 6. stoletje.

Avtoričin izbor teh romarskih središč nudi slovenskemu bralcu opis predvsem primorskih božjih poti, katerih nastanek je velikokrat vezan na Marijina prikazovanja ali na izjemne dogodke. Ta so od Svetih Višarij mimo Soške in Nadiške doline, Vipavske in Krasa vse do morja, do Barbane in Strunjana, posejane na obeh straneh današnje državne meje, na ozemlju, kjer se stikajo različni narodi in različne kulture, ki so v stoletjih oblikovali zgodovino tega prostora: »Zdi se, da si Mati Božja za svoja romarska svetišča rada izbira kraje, kjer se srečujejo ljudstva različnih narodnosti in različnih kultur,« še beremo v knjigi.

Pri opisu teh božjepotnih svetišč pa avtorica skrbno pospremi bralca skozi večstoletno zgodovinsko dogajanje z opisom krajev in njihove zgodovine, predvsem pa s skrbno dokumentiranim prikazom družbenega, kulturnega in verskega življenja ter likov vidnih kulturnih in verskih osebnosti, ki so na teh tleh skrbele za slovenskega človeka in njegovo narodno ter duhovno osveščenost in rast.