Romarski in sveti kraji

Založnik o knjigi

Napeto potovanje h koreninam verovanja, ki prevzame tudi neverujoče.

Koga in kaj so častili ljudje v zgodovini, od propadlih civilizacij prazgodovine in antike prek staroameriških ljudstev pa do petih velikih svetovnih religij – vse to opisuje ta knjiga, bogato opremljena s številnimi barvnimi fotografijami, preglednimi zemljevidi in izčrpnim besedilom, ki razkrije enkraten pogled na mistične in duhovne kraje našega sveta.

Poleg kratkega orisa izvora in zgodovine velikih kultov in religij so v besedi in sliki predstavljene najpomembnejše sakralne stavbe in svetišča – od Stonehengea do Zida objokovanja, od Rima in Meke do Machu Picchuja. Velika dela nam šele takrat, ko jih vidimo od blizu, vsaj malo dajo začutiti to, kar je navdihovalo graditelje, kamnoseke, kiparje in slikarje. Ni je reči, za katero bi ljudje porabili toliko umetniške in pesniške energije kot ravno za spomenike, ki so jih postavili svojim bogovom.

Predgovor

Pogovor z nečim nevidnim, abstraktnim, radikalno tujim božjim naj bi bila bolj zadeva razmišljajočih teologov. Večina ljudi pa za svoje verovanje potrebuje kaj bolj oprijemljivega, pa naj bo to relikvija, podobica, žrtvenik, sveta jama, oltar, svetišče ali božji hram. Pri tem tudi prepoved slik v marsikateri veroizpovedi ni mogla ničesar spremeniti, kar dokazuje tudi intenzivno romarstvo v islamu. Vsakega muslimana vleče v Meko, kjer se je začelo prerokovo oznanjevanje. Še več: obvezno je, da vsaj enkrat v življenju usmeri korak v sveto mesto in da moli obrnjen v njegovo smer. Tako stroga navodila so v drugih verstvih bolj redka, zato pa vsa poznajo posvečene kraje, katerih obisk prinaša zasluge ali pa odrešitev. Tam se ljudje počutijo še posebej blizu bogu in upajo, da se bo njihova vera okrepila oziroma da jim bo bog pomagal v stiski.
Število takšnih krajev, primernih za čaščenje in meditacijo, bi bilo komaj mogoče ugotoviti že za eno samo verstvo. Če pa mislimo na ves svet, lahko mirno zatrdimo, da se jih ne da prešteti. Tudi ta slikovni atlas ne more opisati vseh. Očitek, da smo izpustili kaj bistvenega, je treba torej vzeti v zakup; tisti romarski kraji in svetišča, ki so na koncu prišli v poštev, pa so dokaj izčrpno opisani v besedi in sliki,. Tako se je navidezna šibkost prelevila v veliko prednost: šele od blizu videna velika dela sakralne umetnosti dobijo veljavo in je mogoče vsaj malo začutiti to, kar je navdihovalo graditelje, kamnoseke, kiparje in slikarje. Ni je reči, v katero bi ljudje vtaknili toliko umetniške in pesniške energije, kot ravno v spomenike, ki so jih postavili svojemu verovanju.
Predstavili smo jih po velikih civilizacijskih krogih, začenši s prazgodovinskimi postavitvami velikih kamnov. Za njimi pridejo pričevanja iz starega Egipta, Mezopotamije in grško-rimske antike. Šele zatem se predstavitev posveti današnjim svetovnim veram, pri čemer sta Jutrovo in zahodni svet v kronološkem zaporedju prizorišči za razmah judovstva ter njegovih mlajših bratov, krščanstva in islama. Takoj nato pa se pogled usmeri na Srednji in Daljni vzhod, domovino hinduizma in budizma. Krog se sklene s staroameriškimi civilizacijami, ko se spet poglobimo v preteklost, katere verski spomeniki nas prevzamejo že zaradi časovne oddaljenosti.