Prekletstvo iskanja resnice

Recenzija Bukla

Ob osemdesetletnici rojstva Živojina Pavlovića (1933–1998), enega najpomembnejših jugoslovanskih režiserjev, sploh v smislu črnega vala (njegova klasika je Ko bom mrtev in bel, 1967), je izšel izvirno zasnovan zbornik (uredil ga je Andrej Šprah), ki združuje eseje o Pavlovićevem ustvarjanju ter tudi njegov avtorsko publicistični pogled na film, filmsko ustvarjanje in kinematografijo sploh. Pavlović je v slovenščini oziroma s slovensko pomočjo posnel štiri celovečerce, tri od njih, Rdeče klasje (1970), Let mrtve ptice (1973) in Nasvidenje v naslednji vojni (1980), s katerimi je neizprosno dregal v takratno družbeno stvarnost in iskal njene (ideološke) meje, pa slovenska filmografija celovečernih filmov umešča neposredno med slovenske filme (Radko Polič je imel tudi glavno vlogo v njegovem zadnjem filmu, Država mrtvih, ki pa ga je po njegovi smrti dokončal Dinko Tucaković). Revolucionarni naturalizem in brutalna kritika protislovij socialistične industrializacije bi bil nekakšen strnjen povzetek esejev o Pavlovićevih filmih, ki pa ga v svojih filmskih razmišljanjih režiser sam celo še presega. Referenčna izdaja o jugoslovanskem režiserju, ki je naredil tudi pomembne slovenske filme.

Samo Rugelj, Bukla 88

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.