Zadnji film

Založnik o knjigi

Avtor se v delu posveča zgodovini ameriškega filma, natančneje filmom, ki so bili posneti med letoma 1967 in 1977. Knjiga prinaša celovit zgodovinski pregled in analizo filmske produkcije, ki je nastala v tem plodovitem obdobju ameriške filmske industrije. Besedilo je ilustrirano s številnimi fotografijami in opremljeno z natančnim statističnim pregledom posameznega leta, obsežno filmografijo s slovenskimi in izvirnimi naslovi filmov ter lestvica 350 najboljših filmov tega obdobja po avtorjevem izboru.

Odlomka
Filmi novega Hollywooda – h'woodske renesanse, h'woodske revolucije ameriškega novega vala – so bili nevarni, srhljivi in nepredvidljivi. Generacijski. Antigeneracijski. Junaki so bili dvoumni, nestabilni, psihedelični in neprilagodljivi. Konformizem se je umaknil negotovosti, tesnobi, oklevanju in fatalizmu. Klasični h'woodski slog, ki je temeljil na discipliniranem pripovedovanju in montažni kontinuiteti, so zamenjali s postklasičnim slogom, ki ni več jamčil linearnosti, koherentnosti in jasne motiviranosti. Ameriški novovalovci so poskrbeli, da so se gledalci zavedali kamere in njene subjektivnosti – da so se torej zavedali avtorja, auteurja. Toda za razliko od Orsona Wellesa in Alfreda Hitchcocka s tem niso hoteli reči: glejte, film je fabriciran, konstruiran, kreiran. Ampak: glejte, fabricirana, konstruirana, kreirana je sama realnost.

Filmi novega Hollywooda so bili provokativni, neposredni, lucidni, polifoni, inventivni, protestni, kompleksni, angažirani, zaskrbljeni, aluzivni, modernistični in paranoidni. Skeptični so bili do ameriškega sna, do optimizma, do mainstreama, do retorike dominacije, do konformizma, do fundamentalizma, do avtoritete, do konzervativnih vrednot, do tradicije, do predmestnega sloga, do establišmenta, do tihe večine, do patriarhalnega reda, do heteroseksualnosti, do patriotizma, do rasizma, do konsenza, do politične inercije, do razrednega snobizma, do potrošniške ideologije, do seksualne represije, do militarizma, do mačizma, do korporacij, do kapitalizma, do družbene neenakosti, do sle po oblasti, do ameriške zunanje politike, do kolonialistične, morale do ameriškega mesijanstva, do srečnega konca in do pasivnosti publike. To so bila pač leta, ko je bil film umetnost št. 1.


»Če drži Wendersova teza, da je Hollywood koloniziral naše nezavedno, potem je pričujoča knjiga hkratna Razlaga sanj in Kapital našega časa: v vsaki izjemni analitični študiji se vedno skrivajo tudi vzvodi upora.«
dr. Stojan Pelko