Lojze Slak

Recenzija Bukla

Na krilih televizijskih oddaj, ki jih slovenske televizije predvajajo v najbolj priljubljenih terminih, je narodno-zabavna glasba v zadnjih letih dobila izjemen komercialni zalet. V dobi, ko nas na vsakem koraku spremlja digitalna tehnologija in kjer odgovorov za prihodnost nismo dovolj ozavestili, je trend vračanja h kulturnim koreninam razumljiv, a narodno-zabavna glasba se je začela dejansko razvijati šele po drugi svetovni vojni in je bila, kot v uvodu ugotav lja Janez Bogataj, popolnoma nov kulturni pojav, ki je »zapolnjeval takratne zvočne, motivne ali vsebinske, estetske in še kakšne vrzeli«. Narodna noša je bila v prvi vrsti kos tum, ki so ga krojili za potrebe odra in kamere, zato so bili narodno-zabavni ansambli toliko predhodniki rock skupin, ki so se pojavile v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot so bili pred sto leti ljudski godci s harmoniko predhodniki kasnejših šansonskih in kitarskih boemov. V središču narodno-zabavnega trenda sta se že kmalu na začetku znašla Slavko Avsenik in nekoliko mlajši Lojze Slak s svojima skupinama ter z avtorskimi skladbami, kar je bila novost že sama po sebi, saj so avtorsko glasbo pred tem ustvarjali kvečjemu skladatelji, medtem ko ljudski zabavljači pred pojavom televizije niso imeli kanala za širšo promocijo pesmi, ki so jih pisali.
Med največjimi poznavalci narodno-zabavne zvrsti je brez dvoma pisatelj Ivan Sivec, zaslužen tudi za življenjepis bratov Avsenik ter za dvodelno antologijo Vsi najboljši muzikanti, ki je izšla na več kot tisoč straneh, kaj podobnega pa si druge popularnoglasbene zvrsti lahko le želijo. Sivec je obenem zložil več kot tisoč narodno-zabavnih besedil, velika slikovna monografija o Lojzetu Slaku pa je njegova likovno najbolj razkošna knjiga, saj v njej najdemo na desetine črno-belih dokumentarnih fotografij iz kariere prešernega dolenjskega harmonikarja, pa barvnih posnetkov življenja na podeželju, glasbenih besedil, ovitkov plošč, nagrad in dosežkov. Vsebina kljub nasičenosti teče kot namazana, kronološko – od družinskega rodovnika (bil je četrti od desetih otrok) do prve fotografije s harmoniko, igranja na ohcetih, vojaščine, radijskih nastopov, lastnega ansambla, poroke, mednarodnega uspeha, prijateljskih vezi (tudi s Tonetom Pavčkom) pa vse do aktivnega obdobja v samostojni Sloveniji in, proti koncu, sodelovanja z ljubljansko rock skupino Big Foot Mama.
Knjiga bo razveselila marsikatero privrženko in marsikaterega ljubitelja narodno-zabavne glasbe, dolga ustvarjalna pot Lojzeta Slaka pa je zanimiva tudi z vidika razvoja popularne kulture in medijev pri nas.

Žiga Valetič, Bukla 136

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.