Odsevi in obličja glasbene govorice Janka Ravnika

Recenzija Bukla

Janko Ravnik je v slovenski glasbeni prostor vstopil kot obetaven skladatelj Novih akordov in vsestranski glasbenik; izstopil pa je kot izjemen in prepoznaven fotograf slovenskih gora. Pogled na svet izza objektiva je ustrezal njegovi intimni naravi in značaju, prav tako njegova glasbena pot ni nikoli zažarela v soju žarometov. Janko Ravnik kljub izjemnim ustvarjalnim in estetskim potencialom, kot umetnik številnih darov za seboj ni puščal sledi velikih pretresov in prelomov. Glasbo je pojmoval kot lepo umetnost, ob tem pa je znotraj te estetike iskal načine preseganja tradicionalne harmonije in z njo tonalne funkcijskosti. Navidezni nosilec napredne estetike je bil v resnici mojster tradicije in njene transformacije v svoj in prihodnji čas. Njegovo življenje pa ni bilo nikoli površno, plitvo in poceni. Pri delu so ga odlikovale osredotočenost, dobrovoljnost in šegavost. Ni hlepel po slavi, premoženju in gospodovanju: kot svetla točka sredi temine je živel v skladu s svojimi načeli, ki niso bila nikjer in nikoli zapisana ali zaukazana. Avtorica pričujoče monografije je Katarina Bogunović Hočevar, ki je leta 2009 doktorirala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer zdaj deluje znanstvenoraziskovalno in pedagoško. Njeno področje raziskovanja je zgodovina glasbe 19. in prve polovice 20. stoletja, zgodovina slovenske glasbe in glasbenih inštitucij na Slovenskem ter analiza in estetika glasbe. Od leta 2017 je predsednica Slovenskega muzikološkega društva.

Sonja Juvan, Bukla 149

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.