Interpasivnost

Recenzija Bukla

»Tu imamo enega izmed najusodnejših simptomov današ­nje kulture: ljudje nenadoma hočejo biti raje dobri kot pa srečni: in raje hočejo biti boljši od drugih, kot pa se (skupaj z njimi) imeti dobro.« Robert Pfaller misel zapiše v poglavju, ki ga uvodoma začini s kritiko prevladujoče politike; ta se iz finančne krize ni popolnoma nič naučila, da bi se ji v prihodnje izognila, temveč državljanom žuga z grdimi slikami na cigaretah. Resda Pfaller razlago svojih tez naslanja na umetnost. Začne s televizijskimi serijami, komedijami. Interpasivnost se tu kaže v teoriji komedije. Tu junaki igrajo – z vednostjo gledalcev – vselej druge like. Za komedijo je tipično, da postane to, ker verjamejo drugi, bolj odločilno kot to, kar vedo in verjamejo sami junaki: komedija kot par excellence prizorišče iluzij drugih. Zapiše, da je ljubljanska šola (Dolar, Žižek, Zupančič) ključna za razumevanje interpasivnosti. Jedro njegovega dela tiči v opažanjih, da ljudje dandanes ne poskušajo zbežati pred delom, temveč užitkom. Nosijo športne copate, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s športom. Imajo terenska vozila prav zato, da jim ne bi bilo treba voziti po terenu. In ljubše jim je, da se drugi ljudje smejijo, da jočejo ali da verjamejo v nekaj namesto njih; ali tudi, da so namesto njih drugi pijani kot Dioniz, razuzdani kot Mesalina, nedejavni kot Oblomov ali vulgarni kot ameriški predsednik. Robert Pfaller je avstrijski filozof, poučuje na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje v Linzu in je ustanovni član dunajske skupine za raziskave v psihoanalizi. Je avtor več odmevnih del s področja filozofije kulture in vsakdanjega življenja.

Jedrt Jež Furlan, Bukla 147

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.