Kako misliti partizansko umetnost?

Recenzija Bukla

Naslov obsežne raziskave pesnika, prevajalca in umetnostnega zgodovinarja Miklavža Komelja (1973) se odpira v vprašaj, ki za spremembo ni le uvod v samonanašalno retoriko – odgovor nanj obsega celih 600 strani, obogaten je s slikovnim gradivom, dodatki, prilogami in revolucionarnim, rdeče-rumenim ovojem, predelanim »Priročnikom za diverzante«, za katerim se skriva načrt, kako knjigo spremeniti v orožje. Dobesedno. Poleg historično-analitične razsežnosti je knjiga izhodišče za razmislek o odnosu med umetnostjo in politiko nekoč v primerjavi z danes, saj se je partizansko umetnost neredko reduciralo na golo politično instrumentalizacijo ne glede na njen revolucionarni, družbenotransformativni naboj in prispevek, ki ga je imela pri redefiniciji vloge umetnosti znotraj družbe. Komelj pokaže, da je bilo gibanje realizacija avantgardne želje po »umetnosti množice«, pri čemer so se ustvarjalci prilagodili zahtevam umetnosti in ne obratno. »Poezijo morajo delati vsi«, se glasi Lautréamontova misel, vzeta za geslo knjige. Šele ko se v proces spreminjanja vključi množica, se nemogoče spremeni v mogoče.

Ana Geršak

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.