Družbena koreografija

O knjigi

Hewittova teorija plesa je prelomna, saj razume ideologijo kot poglavitno koreografinjo politik in družbenih praks, med katere sodi tudi plesna umetnost, ter analizira, kako so politike in družbe strukturirane na način koreografske estetike. Ta izstopajoča teoretska knjiga analizira delovanje ideologije v politikah in njihovih propagandah, življenjskih slogih in industriji moderne dobe (v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja) vzporedno s sočasnimi koreografskimi praksami. Še več, Hewittova analiza izpeljuje osupljive povezave med koreografskimi postopki modernega plesa in strukturami, ki so inherentne moderni družbi.

Andrew Hewitt je profesor germanistike in primerjalne književnosti na Univerzi Kalifornija v Los Angelesu (UCLA). V knjigi Politične inverzije (Political Inversions: Homosexuality, Fascism, and the Modernist Imaginary, Stanford: Stanford University Press, 1996) se loteva vprašanja teoretskega in kulturnega prekrivanja homoseksualnosti in fašizma. Delo lahko razumemo kot smiselno nadaljevanje projekta Fašistični modernizem (Fascist Modernism: Aesthetics, Politics, and the Avant-Garde, Stanford: Stanford University Press, 1993), v katerem se je lotil analize modernizma predvsem skozi razmerje med fašizmom in Marinettijevim futurizmom. Tudi v Družbeni koreografiji (v izvirniku je izšla kot Social Choreography: Ideology as Performance in Dance and Everyday Movement, Durham: Duke University Press, 2005) ostaja osredotočen na obdobje modernizma, vendar je s to knjigo, ki v slovenščino prihaja v odličnem prevodu Aleksandre Rekar, zarezal globoko v področji teorije plesa in uprizoritvenih umetnosti ter zaznamoval in transformiral naše dojemanje tistega, kar lahko razumemo z izrazom koreografija.