Emerik Bernard

Recenzija Bukla

V tej monografiji je glavnina seveda namenjena reprodukcijam del Emerika Bernarda (1937), enega najvidnejših slovenskih slikarjev, ki je za svoje ustvarjanje med drugim (leta 1997) prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Slikarjeva dela so razvrščena v šest razdelkov; ti v avtorjev obsežen opus med letoma 1968 in 2010 ne zarežejo le kronološko, ampak njihovi sugestivni naslovi – npr. »Avtonomna struktura slik in pronicanje asociacij« – obenem že ponujajo oporo za branje subtilnih premikov med posameznimi »obdobji«. Globlji uvid v avtorjevo ustvarjanje pa razpirajo uvodni teksti. Težišče Bernardovega zapisa je razmerje do različnih slikarskih drž – predvsem do kubizma, dadaizma in dekonstruktivizma. Razmišljanje dr. Tomaža Brejca je prava slogovna poslastica; njegova interpretacija slike Materada je poudarjeno telesna, saj Brejc dobesedno brodi po njenih različnih plasteh. Sledijo še trije eseji Andreja Medveda, ki jih je moč brati ne le kot analizo Bernardovega ustvarjanja, ampak tudi kot svojevrstno apologijo modernizma.

Maša Ogrizek

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.