Francesco Robba

Recenzija Bukla

Prva slovenska monografija o Francescu Robbi (1698– 1757) je še en primer pozne počastitve umetnika, s katerim se sicer radi ponašamo, a o njem le malo vemo. Po vrhu v Ljubljani, kjer je ta beneški kipar in arhitekt ustvaril in postavil svoja najsijajnejša dela, zanjo ni bilo zanimanja, tako da je knjiga morala iziti v Mariboru! Te okoliščine seveda ne mečejo sence na tehtno analitično in primerjalno razpravo umetnostnega zgodovinarja Mateja Klemenčiča, ki jo spremlja in ponazarja blizu 330 fotografij Mirana Kambiča in, kjer gre za Robbove vzornike in sodobnike, tudi drugih avtorjev; ni naključje, da so večidel črno-bele, saj so veliki mojstri 18. stoletja najraje ustvarjal v belem carrarskem marmorju. Tako je poleg znamenitega Robbovega vodnjaka zdaj mogoče na domače police postaviti še ljubljanske oltarje in kipe iz uršulinske, šentjakobske, florjanske, frančiškanske in stolne cerkve ter še vrsto del iz Celovca, Zagreba in od drugod.

Iztok Ilich, Bukla 95-96

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.