Ive Šubic

Recenzija Bukla

Čeprav je bil Ive Šubic izjemno plodovit slikar, grafik in freskant, se ga danes starejše generacije spominjajo predvsem po njegovem angažiranju pri nastajanju periodike in knjig za otroke in mladino. Bil je ilustrator Slovenskega pionirja, Mladine in Naše žene že v času, ko je bil vodja partizanske tiskarne v Rogu med drugo svetovno vojno. Tako nas ne more presenetiti, da je Šubic, poleg nekaterih drugih prestižnih nagrad, kot je Prešernova nagrada, tudi večkrat prejel Levstikovo nagrado. A ene oblike priznanja Šubic za časa svojega življenja ni dočakal; izida poglobljene in obširne strokovne študije o svojem delu v obliki monografije. Razlogov zato je več, med drugim prav gotovo tudi ta, da je bil po svoji naravi skromen človek, ki je trdemu delu dajal prednost pred svojo lastno promocijo. Zato je, kljub temu da je bil pri tedanji politični eliti sicer dobro zapisan, svoja najpomembnejša dela ustvaril v svojem podeželskem ateljeju v Poljanski dolini, odmaknjen od družbenega in kulturnega vrveža prestolnice. Tako je nedavno objavljena monografija z naslovom Ive Šubic: slikar Poljanske doline poskus, da bi slikarju, s premislekom o njegovem delu, dali manjkajoče priznanje vsaj posthumno.
Nemara bolj pomembno dejstvo pa je, da gre v knjigi za prvi resen in sistematičen poskus umestitve Šubičevega slikarskega opusa. V preteklosti so se umetnostni zgodovinarji in kritiki prepogosto zadovoljili z oceno, da gre v Šubičevem primeru za slikarja, ki pri upodabljanju partizanskih motivov uporablja heterogen slikarski slog. Takšna ocena je le deloma točna. V resnici se pozornemu opazovalcu hitro razkrije, da je Šubic lahko iskren odnos do narodnoosvobodilnega boja razvil predvsem zato, ker je imel predhodno že vzpostavljen iskren odnos do poljanskega kmeta, njegovega odnosa do narave in ruralne kmečke družbe. Šubičevo vztrajno nostalgično vračanje v preteklost, bodisi k predvojni rodni Poljanski dolini bodisi k izkušnji narodnoosvobodilnega boja, ima praktično vse značilnosti slikarskega regionalizma: realistični slog slikanja, upodabljanje tem iz ruralnega okolja, določeno stopnjo nostalgične konzervativnost ter izpostavljanje nekaterih družbenih, socialnih in političnih tem. Zdi se sicer, kakor da gre za nepomirljiv spopad dveh družbenih antagonizmov, starega in novega družbenega reda, ki pa jima na Šubičevih upodobitvah vendarle uspe vzpostaviti stanje zapleteno preprostega sobivanja. In ravno v tem se kaže veličina Šubičeve zapuščine.

Bukla 88

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.