Realizem, impresionizem, postimpresionizem

Recenzija Bukla

Knjiga je zbirka desetih esejev priznanega umetnostnozgodovinskega teoretika Tomaža Brejca. Eseji, ki so nastajali v obdobju dvajsetih let, se vsebinsko osredotočajo na slovensko slikarstvo poznega devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja, ki pa ga avtor nenehno vzporeja s sočasnim dogajanjem v svetu. Večina umetnin, na katere se avtor posredno ali neposredno naslanja, je na ogled v stalni zbirki Narodne galerije, ki je zbornik tudi izdala. Čeprav se vse začenja s sliko, kot pravi avtor sam, pa sežejo Brejčeva besedila daleč onkraj golih interpretacij. Pisec pronicljivo zaznava specifične zgodovinske in družbene okoliščine ter občutljivo beleži zmuzljiv duh časa, da bi pokazal, da je slikarsko delo le na videz avtonomno. V resnici gre za prepletenost likovnega, kritiškega in teoretskega diskurza, za vprašanje vrednotenja, ki v slikarsko delo vnaša močne ideološke vsebine in pomene. Odlika Brejčevega pisanja je, da svoje (abstraktne) teze podkrepi s konkretnimi, zgodovinskimi dokumenti. 

Maša Ogrizek

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.