Slovenještajerske vedute Carla Reicherta

Recenzija Bukla

Domoljubna knjiga
Pozitivno domoljubje, povezano s kulturno dediščino na način, ki nam vedno znova odkriva dragotine naše krajine, stavbarstva, zgodovine, likovne ustvarjalnosti in bibliofilstva, je v Sloveniji redko. Zato vedno znova občudujemo podvige mariborskega založnika Primoža Premzla, ko vztrajno odkriva nova poglavja pozabljenih dejstev o pomembnih ljudeh in njihovem ustvarjanju v naših krajih. Tokrat je Premzl skupaj z veteranom kastelologije, dr. Ivanom Stoparjem, sestavil novo suito: knjigo podob slovenje-štajerskih gradov, mest in zdravilišč iz druge polovice 19. stoletja. Pred tem je Premzl že pripravil in izdal Kaiserjevo suito (krajinske podobe, nastale 1824‒1833) in starejšo knjigo zgodnjebaročnih vedut, pretežno gradov Georga Mathhaeusa Vischerja. Te so bile prvič natisnjene leta 1681.
Pred nami je v usnje vezana vzdolžna knjiga s kar 440 stranmi. Projekt se je razvijal kar dve desetletji. Težko si predstavljamo, koliko iskanja po knjižnicah, arhivih in antikvariatih je bilo potrebnega, da so zbrali različice tiskanih in risanih podob obravnavanega obdobja in prostora. Med njimi so izbrali gradivo, ki je najbolj povedno za Štajersko in Slovenijo, saj so vse reprodukcije v novi knjigi spomin na videz naše dediščine pred več kot 150 leti. Reichertova suita je dodatna nadgradnja omenjenih predhodnih knjig, ki sta obe nastali, ko so radovedni risarji potovali po štajerski deželi še pred gradnjo železnice. Reichertova potovanja so postala hitrejša in na njegovih podobah je več zdraviliških krajev. Njegove grafike in komentarji so bili prva sodobna turistična promocija Štajerske. V novem tisočletju izhaja množica barvnih fotomonografij, vendar ni nobena tako povedna kakor stare, v kamen ali kovinske plošče vrisane podobe.
Avtor in založnik ni sestavil samo ponatisa enega od albumov s kazali. S pomočjo erudita, umetnostnega zgodovinarja Stoparja in terenskih raziskav je vsak upodobljen kraj ali stavba natančno predstavljen/-a. Pisci so za laika in poznavalca opisali čas ter prostor nastajanja krajinskih podob. Besedila so kratka, prilagojena pozornosti današnjega človeka in v žlahtni slovenščini.
Carl Reichert (1836– 1918) je bil šolan vedutist. Najprej je bil za mladega slikarja zgled njegov oče, slikar zgodovinskih vedut in litograf. Znanje je izpopolnil na risarski akademiji v Gradcu. Ustvarjalec, likovno bolj nadarjen kot Kaiser ali Vischer in njegovi sodelavci, je zapustil dva obsežna opusa. Prvi obsega več kot 650 krajinskih podob, drugi pa skoraj 600 »portretov« živali, predvsem domačih ljubljenčkov, psov in mačk. Reichert je bil tipičen meščanski slikar, vpet v slogovne okvire poznega 19. stoletja. Bil je natančen opazovalec, ki je zvesto posnel značilnosti zunanjosti gradov in palač ter njihove neposredne okolice. Podobe je oplemenitil s štafažnimi figuricami sprehajalcev, jezdecev, kočijažev.
V grafike vtisnjene risbe so prvič izšle v različnih Reichertovih publikacijah (Einst und Jetzt, Burgerjeva suita). Urednik je za slovensko knjigo izbral samo tiste, na katerih so prostori in objekti iz slovenskih krajev. Vsi so s Štajerske. Dodani sta le reprodukciji risb Bleda istega avtorja. Poleg znanih podob krajin je s pomočjo bibliofilov in njihovega pozornega pregledovanja drobnih tiskov v novem reprintu povzeta tudi serija promocijskih zloženk iz 19. stoletja. Na starih prospektih v obliki vrtnic so grafični odtisi zdravilišč Dobrna, Rimske Toplice in Rogaška Slatina. Jekloreze so avtorji knjige utemeljeno pripisali Reichertu. Dokumentarne podobe so dokaz, da je na Štajerskem ohranjenih več zanimivih stavb, kakor včasih kritično pišemo. Žal nam je lahko za vsak detajl, ki ga izgubljamo ali je bil izgubljen v preteklosti. S pomočjo vedut bomo spodbudili vse, da se bodo bolj zavedali dragotin, ki jih imajo v svojem okolju.
Slabše kakor stavbe so ohranjeni nekdanje parkovne površine in ambienti. Prav ohranjene vedute bi bile lahko povod za prenovo nekaterih parkov.
Knjigoljubcem ostaja listanje po 440 straneh, primerjanje, otip izbranega papirja in uživanje ob nostalgičnih primerjavah. Knjiga bi morala postati brevir vseh naših poslancev in štajerskih županov.

Gojko Zupan, Bukla 116-117

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.