Begunec nikdar

Založnik o knjigi

Knjiga Begunec nikdar je izvirni spominski zapis o begunski izkušnji, ki jo je doživela avtorica še kot otrok za časa fašizma in druge svetovne vojne. Rojena primorskim staršem na Dolenjskem, ki so se pred fašizmom umak­nili v Jugoslavijo, se je z družino selila na Vrhni­ko, v okupirani Maribor, osvobojeni Črnomelj, kjer je po letu 1944 delovala ruska misija, Beograd in Bočar v Banatu, dokler se ni maja 1945 vrnila na Primorsko.

Osebe in kraji si sledijo z vrtoglavim tempom, avtorica pa jih našteva in pripoveduje, kot da bi se zgodba dogajala danes, s smislom za detajle in natančne opise ljudi, njihove značajske po­teze in osebne zgodbe, sredi zgodovinskih do­godkov, ki so zaznamovali usodo Evrope. Tudi po prihodu v Trst leta 1945 se življenje njene družine ne umiri: oče Danilo Daneu je sodeloval pri ponovni ustanovitvi slovenskih šol v Trži­ču in Trstu, mati je delovala kot učiteljica, skupaj sta obujala od fašizma zatrto kulturno življenje. V kopici dogodkov, selitev in potovanj Bojana Daneu raste, se zaljubi in išče svoj prostor, za­veda pa se, da je življenje begunca nesrečno in nenaravno: »Ko begunec zapusti domačo zem­ljo, naloži svojemu nadaljnjemu življenju bo­lečino. Običajno ji pravimo domotožje, temu pa lahko pridamo še latenten občutek osamlje­nosti in izkoreninjenosti, in to tudi v primeru, ko begunec v tujini doseže vse, kar si je želel: uspeh, uveljavitev in blagostanje.«

- iz spremne besede Jožeta Pirjevca

o avtorici

Bojana Daneu Don se je rodila primorskim staršem v Črnomlju leta 1934. Svoja detinska leta je preživela v Žažarju pri Vrhniki, Rušah pri Mariboru, kjer je oče, učitelj, poučeval. Med drugo svetovno vojno se je z mamo za­tekla v rojstni Črnomelj, od koder je po osvo­boditvi Trsta prišla s starši na obalo, kjer je končno pognala korenine.

Po opravljeni maturi na tržaški trgovski akade­miji se je zaposlila kot prevajalka pri Zavezni­ški vojaški upravi, ko je Trst prešel pod Italijo pa v državni upravi. Poročila se je z Liviom Donom. V zakonu so se jima rodili trije otro­ci, zaradi česar se je odpovedala državni služ­bi, toda že leta 1964 se je spet zaposlila kot samostojna prevajalka na slovenskem radiu v Trstu, kot tajnica pri tedniku Gospodarstvo, nakar se je osamosvojila in delovala kot akviziter za reklamo na tržaških in tujih časopisih.

Leta 2001 se je upokojila in se posvetila pisanju proze in poezije.