Evropa na zatožni klopi

Založnik o knjigi

István Deák, ameriški zgodovinar madžarskega rodu, si ves čas posredno in neposredno zastavlja vprašanje, kakšno družbo so si želeli Evropejci po koncu vojne. Od tega, še veliko bolj pa od konkretnih okoliščin okupacije in vojne v posameznem okolju, je bilo odvisno ravnanje posameznika. Velika večina Evropejcev je poskušala vojno prebroditi tako, da so čim bolj neopazno stali ob strani, se prilagajali in čakali na razplet; veliko manj je bilo tistih, ki so z okupatorjem aktivno sodelovali ali ki so se mu aktivno uprli. Kolaboracija je imela neštete odtenke: od kozarca vode žejnemu sovražnemu vojaku, do aktivne pomoči pri ovajanju in preganjanju ter idejnega soglasja s fašizmom in nacizmom. Na splošno pa velja, pravi Deák, da so kolaboranti po vsej Evropi izkoristili okupacijo in pomoč okupatorja za svoje notranjepolitične cilje in za obračunavanje z notranjimi ideološkimi sovražniki. V tem pogledu kolaboranti še zdaleč niso bili zgolj Hitlerjeve marionete.

Vendar pa tudi sama okupacija ni vsem Evropejcem ponujala enakih možnosti. Načeloma velja, da je na zahodu prilagajanje lahko reševalo življenja in lajšalo tegobe vojne; na vzhodu za prilagajanje in kolaboracijo pogosto niti ni bilo možnosti, vojna je bila totalna, cilj okupatorja je bil prisvajanje ozemlja in popolna podreditev prebivalstva, vključno z uničenjem nacionalne identitete.

Le v nečem pa je po vsej okupirani Evropi vladalo bolj ali manj trdno soglasje: da je treba celino očistiti \'tujerodnih elementov\', Judov, Romov, priseljencev, beguncev, avtohtonih manjšin, pa komunistov, homoseksualcev … Stara celina je po šivih pokala od ksenofobije, in če je obstajal kakšen velik vseevropski projekt, skupen okupatorju in okupiranim, potem je bilo to etnično čiščenje. Tu je jedro velike krivde, zaradi katere kolaborantska Evropa ne prenese preizkušnje na zatožni klopi.