Italijani, dobri ljudje?

Recenzija Bukla

Italijanski vojni film, dramedija Mediterraneo, ki je pred dobrimi petnajstimi leti prejel tudi tujejzičnega oskarja, je eden najlepših prikazov mita, da so italijanski vojaki tudi v vojni vihri ohranili človeški obraz ter da sta jih kljub vojaški uniformi in boju bolj zanimala ljubezen in uživanje. Angelo Del Boca, italijanski zgodovinar, specializiran za njihov kolonializem, ta neupravičeni mit spodbija že v samem uvodu. V njem postreže s podatkom, da je več tisoč Italijanov zaradi atentata na maršala Rudolfa Grazianija, etiopskega podkralja, devetnajstega februarja 1937 zapustilo svoje domove in vojašnice ter z gorjačami, macolami, železnimi palicami in drugim začelo eno najbolj divjih in krvavih preganjanj temnopoltih, kar jih pomnijo na afriški celini. Pokol je trajal tri dni, po tem izčrpljujočem pobijanju pa so se vojaki vrnili na svoje domove in v vojašnice, kot da se ne bi nič zgodilo, ob tem da kasneje nihče ni bil obtožen zanj. To je le en primer, ki ga navaja Del Boca, v katerem so Italijani pokazali zmožnost neizmerne krutosti, pri čemer so pokole pogosto izvajali navadni ljudje, ki niso bili ne posebno fanatični ne posebej izurjeni za boj. Posebno poglavje je posvečeno tudi Sloveniji. Čeprav je bila fašistična Italija na Balkanu prisotna le dve leti, so bili po Del Bocovem mnenju zločini okupacijskih sil po številu in krutosti večji od tistih v Etiopiji, saj je v poskusu etničnega čiščenja v tem času življenje izgubilo več kot 50 tisoč Slovencev. Šokantno.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.