Listi iz dnevnika

O knjigi

O obdobju, ko se je Slovenija razdruževala od Jugoslavije, in glavnih akterjih tega negotovega, kočljivega in zapletenega procesa je napisanih že precej knjig. Na prvi pogled se zdi, da se je vse dogajalo v Sloveniji in lovilo ravnotežje skozi njeno komunikacijo z jugoslovanskimi političnimi telesi. Vendar ni bilo čisto tako. Slovenija je imela tudi v takratnem času v Beogradu še vedno svoje predstavnike, svoje ministre, ki so pomembno prispevali k temu, da se je naša država izognila hudi in dolgi vojni.
O postopkih, organizaciji, političnih sestankih pa tudi splošnem vzdušju »beograjske politike« Slokarjevi Listi poročajo dovolj podrobno, da si bralec lahko ustvari precej natančno sliko o vlogi, načinu delovanja in interesih posameznih ministrov jugoslovanskih republik pa tudi tedanjega predsednika vlade Markovića. Priča smo pravemu vrelemu kotlu spletk, križanj interesov, strahu – še bolj kot strah pred vojno, se zdi, je bil močan strah pred izgubo oblasti – oportunizma in tudi raznih pritlehnih nagajanj, ki so segla do slovenskih ministrov v Beogradu celo iz Ljubljane. Prav ti ministri so skladno s (tajnimi) posvetovanji s slovenskim vodstvom poskušali kar najbolj omiliti od armade zagrožene sankcije in odlagati grozeč vojaški poseg v Sloveniji. Tako so omogočili ustrezno pripravo obrambe. Predstavljena so razhajanja v vrhovih takratne beograjske politične in vojaške elite, hkrati pa nam knjiga ponuja dragocen pogled na osamosvajanje Slovenije z druge perspektive – iz glavnega mesta takrat že razpadajoče Jugoslavije.
V prvem delu nam avtor prav tako podrobno in smiselno predstavi delovanje slovenskih podjetij, v katerih je direktoroval in se z nekaterimi sodelavci trudil – večinoma uspešno – v njih vzpostaviti tržni, in ne »plansko politični« način razmišljanja, poslovanja in ne nazadnje kadrovanja. Njegovo delo gradbenika v ajdovskem podjetju Primorje je na začetku zaznamoval politični nadzor. Razmere so se otoplile šele po partijskem zasedanju na Brionih s simbolično odstranitvijo Aleksandra Rankovića in ko je prevzel vlado v Sloveniji Stane Kavčič. Takrat je nastopila »prva pomlad« v politiki, ki je omogočila, da so v Ajdovščini postopoma prevzeli vajeti mladi izobraženi domačini, med njimi tudi avtor, in povzdignili tamkajšnja podjetja med slovensko pa tudi jugoslovansko elito. Primorje je v tem razdobju prodrlo v sam gradbeniški vrh Slovenije.
Ob prevzemu vodenja slovenskih železnic je bilo treba mnogo spretnosti za premagovanje sistemskih ovir pa tudi osebnih nasprotovanj, da je lahko železnica več let delovala uspešno. Železničarjem je z uvajanjem sodobnih tehnologij, odtegnitvijo vplivu jugoslovanskih železnic in povezavami z domačimi prevozniki uspelo prodreti na evropski transportni trg. To se je odrazilo tudi v poslovanju brez izgub in primernem standardu zaposlenih – vse dokler ni prišlo do »slavne« stavke strojevodij leta 1988. Avtor podrobneje osvetli ozadje stavke in agendo stavkajočih ter njene posledice, ki segajo vse do današnjih dni.