Rob večnosti

Recenzija Bukla

Za ljubitelje Ecovega romana Ime rože in podobnih del, torej literarnih zgodb z zgodovinskim okvirom, je Folletova monumentalna trilogija Stoletje vsaj enakovredna poslastica, ki pa razorožuje s svojim obsegom in epskim zamahom, saj samo njen tretji del obsega več kot tisoč strani. Saga vzleti na začetku 20. stoletja, ko se prepletajo zgodbe družin iz Velike Britanije, Nemčije in Rusije. Seveda ne manjkajo ZDA, kajti nekdo mora pred oktobrsko revolucijo pobegniti čez lužo. Zgodovinsko-ljubezenski zaplet, ki celotno stoletje v poslu, ljubezni in sovraštvu prepleta člane posameznih družin v vseh štirih državah, se v prvem delu začne z zgodovinskimi spremembami: medtem ko revolucionarji gradijo Sovjetsko zvezo, se v Nemčiji mladi rod plemičev spopada z vred notami svojih ostarelih staršev, ki so za čast v prvi svetovni vojni pripravljeni žrtvovati državo in njene prebivalce; visoko britansko plemstvo, ki živi na temeljih pretekle slave, z zaničevanjem gleda na plebejce; v ZDA so zametki gangsterskega bogatenja iznajdljivih in drznih.
Razplet stoletja po drugi svetovni vojni je v tretjem delu bralcem časovno bližji in zato so zgodovinski dogodki še bolj sveži.
V vzhodnem bloku so vedno večje razlike. Partijska elita Sovjetske zveze živi lagodno življenje, a ne glede na to zvečer ob odhodu v posteljo nikoli ne vedo, ali se bodo zjutraj še zbudili živi. Hruščov, ki ob ameriškem predsedniku JFK izpade kot kmet v ponošenih oblekah, postane preveč moteč, zato mora oditi, ob tem pa lahko samo upa, da ga bodo pustili pri življenju. Gorbačov zaključi monolit države, ko satelitskim državam dovoli, da odidejo svojo pot. Vzhodna Nemčija je prestreljena z ovaduhi, Stasi svoje agente pošilja, da se poročajo z ženskami zato, da pridobivajo informacije iz njihovih družin. Generacija, ki ji ni uspelo prebegniti na Zahod, je zaznamovana z desetletji zapostavljanja, šikaniranja in ovajanja pri oblasti. Moralno zadoščenje dočakajo, ko ob padcu berlinskega zidu pade tudi vse dostojanstvo z nosilcev oblasti – milostno prosijo, da bi smeli mirno živeti.
V Veliki Britaniji je tudi po drugi svetovni vojni še vedno prisotno puritanstvo, zato je treba za uspeh tako v glasbi kot novinarstvu oditi v ZDA. Doma se ne da dihati. V ZDA pa je na udaru črnsko prebivalstvo, zelo plastično so opisana vsakodnevna šikaniranja in nasilje med demonstracijami za pravice črncev. Dogajajo se v mandatu priljubljenega predsednika JFK-ja, avtor Ken Follett pa mu pogleda tudi v spalnico. Čeprav je JFK črne punce rad gostil v svojem bazenu in postelji, je glede črnskih pravic ravnal izjemno pragmatično in se v svojih odločitvah nikoli ni upal iti proti belcem. Obenem pa Kalifornija omogoči prebeglim glasbenikom iz Britanije in Nemčije, da v dimu opojnih substanc tudi materialno obogatijo … Opisano stoletje se sklene z besedami: »Če je med vami še kdo, ki še vedno dvomi, ali je Amerika kraj, kjer je mogoče prav vse, ki se še vedno sprašuje, ali so sanje naših ustanovnih očetov še žive, ki še vedno dvomi o moči demokracije – potem je nocoj dobil odgovor.« Izreče jih je novoizvoljeni predsednik ZDA, tem nopolti Barack Obama.

Uroš Urbas, Bukla 112-113

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.