V objemu slovenske pomladi

Recenzija Bukla

Prva leta po največjem dosežku Slovencev v zgodovini so bila čas predvsem samoslavilnih prikazov dogodkov in vloge avtorjev v njih, z večjim časovnim odmikom pa se povečuje tudi verodostojnost sodb in ocen, ki jih prinašajo. Knjiga Antona Tomažiča V objemu slovenske pomladi je eno tistih del, ki četrt stoletja pozneje ponujajo dobro argumentiran, umirjen, a do storjenih napak tudi kritičen vpogled v dogajanje, ki je, deloma tudi prikrito očem javnosti, pripeljalo do referenduma o osamosvojitvi in nato do uresničitve izglasovane odločitve. Tomažič je bil v obdobju Demosa poslanec pa tudi vključen v dejavnosti in razprave, v katerih so se oblikovale poznejše odločitve v skupščini, tako da je spadal v krog najbolje obveščenih. Podnaslov – Spomini, dokumenti, magnetogrami, odzivi, slike časa – opozarja na različne plasti in gradiva v knjigi, pri čemer sta posebej pomembni avtorjeva osebna izkušnja in zgodba za osamosvojitev ključne Slovenske demokratične zveze, ki ji je pripadal. Piko na i jim dajejo sklepna razmišljanja v Epilogu, kjer Tomažič svoj sprehod skozi tri desetletja slovenske pomladi sklene z razočaranjem nad demokratično zrelostjo slovenskega volilnega telesa, navede pa tudi razloge za zaostajanje za državami, ki so bile pred osamosvojitvijo daleč za nami.

Iztok Ilich, Bukla 143

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.