Doba velikih migracij na Slovenskem

Recenzija Bukla

Kot potomcu (začasnega ekonomskega) migranta, ki je na začetku 20. stoletja odšel za dvakrat po dve leti v Ameriko, kjer je v tem času zaslužil za majhno kmečko hišo v rodni vasici na Dolenjskem, v kateri se je potem ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja rodil moj oče, mi je bilo seveda zelo zanimivo, da ne rečem vznemirljivo, vzeti v roke to knjigo, ki se je migracij Slovencev lotila zelo sistematično in podrobno. Po ugotovitvah treh avtorjev, raziskovalcev na ZRC SAZU, ki so knjigi prispevali vsak svoj del, Aleksej Kalc se je v svojem najobsežnejšem delu posvetil zgodovinskim, socialnim in političnim vidikom teh migracij, Janja Žitnik Serafin je obdelala kulturno-umetniško dejavnost migrantov in organizacijo njihove skrbi za materni jezik ter pomembne dosežke Slovencev, ki so živeli v tujini, Mirjam Milharčič Hladnik pa je v svojem delu nanizala nekaj karakterističnih življenjskih zgodb nekaterih tudi znanih Slovencev (denimo Louisa Adamiča in Marije Ipavec), so se velike migracije Slovencev začele v drugi polovici 19. stoletja. Takrat so se Slovenci začeli množično zlivati najprej v sosednje dežele, kot so bile Avstrija, Ogrska in Nemčija, potem pa so začeli odhajati tudi v Egipt, Ameriko in še dlje. Do konca druge svetovne vojne je tako območje sedanje Slovenije zapustilo približno 440 tisoč ljudi, kar je pomenilo velik demografski primanjkljaj na tem ozemlju, ki je takrat štelo 1,5 milijona ljudi, vzroki pa so bili seveda vseh vrst, od ekonomskih do političnih. Knjiga, ki kaže, da smo se s sedanjim številom Slovencev (dva milijona) tako ali drugače zgolj približali stanju izpred stoletja in več, ob tem, da nas mnoge vse manj spodbudne okoliščine življenja v Sloveniji v zadnjem desetletju in več, lahko samo navedejo k zaključku, da smo pred novim valom migracij Slovencev v prihodnjem obdobju. Dokumentirano!

Samo Rugelj, Bukla 154

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.