Eichmann v Jeruzalemu

Recenzija Bukla

Redkokdaj se zgodi, da je priča zelo pomembnega zgodovinskega dogodka tudi izjemno nadarjen pisec, ki ga zna zabeležiti. Še redkeje pride do tega, da je pisec z dogodkom intimneje, celo osebno povezan, a hkrati premore objektiven znanstveni aparat, s katerim lahko analizira dogajanje samo. Nekaj takega se je zgodilo leta 1961, ko se je Hannah Arendt, ena najpomembnejših humanistk dvajsetega stoletja, znašla na znamenitem jeruzalemskem sodnem procesu nacističnemu poveljniku Adolfu Eichmannu, ki je bil med drugo svetovno vojno odgovoren za smrt mnogih Judov. O procesu je Arendtova, sicer judovska znanstvenica in politična teoretičarka – katere opus magnum najbrž predstavljajo Izvori totalitarizma, ki jih imamo tudi v slovenščini –, poročala za časopis The New Yorker, leto po njem pa se je odločila, da gradivo v dodelani izdaji objavi v knjigi. Izbrušeno analitično pisanje, ki z upoštevanjem različnih zgodovinskih dejstev analizira sojenje apartčiku, malo da ne birokratu brez demonske avre, ki je v imenu vestnega izpolnjevanja ukazov pošiljal v smrt tisoče ljudi, se ves čas zaveda tudi dejstva, da je avtorica sama Judinja ter da mora zato v imenu objektivnosti, kjer se le da, pomesti tudi pred svojim pragom. Banalnost zla je fraza, ki se uporablja od tega procesa, knjigo pa je treba brati v kompletu s Poslušnostjo avtoriteti (Obedience to Authority), ki jo je tudi kot posledico tega procesa v seriji zanimivih psiholoških eksperimentov zastavil in sredi sedemdesetih let objavil socialni psiholog Stanley Milgram. 

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.