Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije med veliko čistko 1936-1940

Stefan Gužvica
Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije med veliko čistko 1936-1940
18,00 € 18,00 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa v vrednosti 0,54 € se prijavite ali registrirajte
Na zalogi, rok dobave 2-4 delovnih dni

Povej naprej

Založba Sophia
Zbirka Naprej!
Leto izdaje 2019
ISBN 978-961-7003-41-3
Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.
Naslov izvirnika Learning leninism
Podnaslov izvirnika Fraction struggles in the Communist Party of Yugoslavia during the great purge 1936-1940
Prevod Marko Kržan
Urejanje Marko Kržan

Tehnične lastnosti
mehka vezava
240 strani
Tip knjige
dokumentarna literatura
Kategorije
zgodovina
družbene vede > politika

Založnik o knjigi

Klasično zgodovinopisno delo, utemeljeno na virih, rekonstrukciji dogajanj in znanstveni objektivnosti, v katerem avtor podrobno razčlenjuje izjemno zanimivo obdobje frakcijskih bojev v KPJ pred drugo svetovno vojno, pokaže, da Josip Broz - Tito še zdaleč ni bil niti edini niti samoumevni kandidat za voditelja KPJ. Na podlagi objavljenih spominov, starejše in najnovejše strokovne literature ter primarnih virov, arhiva Kominterne, zelo natančno in napeto popisuje spopade med različnimi frakcijami in skupinami v KPJ. Obdobje v letih 1936–1940 je bilo ključno za razvoj zgodovine KPJ od leta 1940 naprej. Zgodovina potegovanja za vodstvo KPJ v poznih tridesetih letih pa je v marsičem predzgodovina leta 1948. Knjiga zapolnjuje vrzel v slovenskem zgodovinopisju na tem področju. Razgrinja nove ugotovitve v zvezi z imenovanjem generalnega sekretarja KPJ v metežu velike čistke med obema svetovnima vojnama, pokaže alternativno razumevanje odnosa Kominterne do posamičnih nacionalnih komunističnih strank. Nasproti pogosto ponavljani domnevi, da naj bi bila KPJ nepomembni satelit Kominterne, popolnoma podrejen odločitvam njenega izvršnega odbora, avtor dokazuje, da so jugoslovanski komunisti imeli precejšnjo avtonomijo. Njihovi nadrejeni v Moskvi seveda nikakor niso bili odcepljeni od dogajanja, vendar so spodbujali in pričakovali samostojno delovanje. Tito je bil kandidat, ki je najbolj razumel ta pričakovanja, v tem je bila njegova prednost v frakcijskih spopadih. Ti so vključevali tudi komuniste iz mnogih drugih komunističnih strank, kar kaže, da je politična mreža Kominterne pogosto zmogla preseči nacionalne vezi. To nas opominja, da zgodovine nacionalnih komunističnih strank Kominterne nikoli ne smemo obravnavati kot zaprte v vakuumu.
Knjiga obsega uvodno poglavje s predstavitvijo virov, metodologije raziskovanja in glavnih tez, ter štiri dele, ki se členijo na posamezna poglavja. I. del razčlenjuje vprašanje partijske enotnosti in pokaže frakcijske boje KPJ v letih 1919–1936, in sicer med levim in desnim krilom, boj proti boljševizaciji, konsolidacijo z Milanom Gorkićem ter prvo obdobje represije. II. del prikazuje vzpon in padec Milana Gorkića, voditelja KPJ v letih 1932–1937, ki so ga na aprilskem plenumu 1936 obtožili desnega odklona, kar je pritegnilo pozornost Kominterne, ki je ta konflikt razumela kot ponovno netenje frakcijskih bojev in grožnjo razdrobitve ter s tem uničenja gibanja. Sledilo je leto čiščenja oporečnikov v KPJ, pretežno trockistov. Tudi Gorkić je postal žrtev te čistke. III. del razčlenjuje frakcijske boje, ki so sledili: glavni kandidati za novega vodjo so bili Josip Broz - Tito, čigar skupini je bilo dodeljeno začasno vodenje, Ivo Marić in Labud Kusovac, ki sta vodila t. i. tretji vzporedni center, Petko Miletić, vodja ultralevičarske frakcije, ter Kamilo Horvatin, predstavnik KPJ v Kominterni. IV. del razširi frakcijsko sliko in prikaže odzive v mednarodnem komunističnem gibanju: podpoglavja imajo naslove Tovariši v Parizu, Španska inkvizicija, Likvidatorstvo in hrvaško vprašanje, Tito v Moskvi, Miletić v Moskvi.
Knjiga se zaključi s poglavjem o Titovi zmagi. Po dveh in pol letih boja je bila KPJ povsem na levici mednarodnega komunističnega gibanja, vsi njeni glavni voditelji so pripadali levi struji, kar po avtorjevem mnenju ni bilo najbolje za obdobje ljudske fronte, ki je potrebovalo zmernost in sodelovanje. Tito je premagal druge kandidate predvsem zato, ker je pravilno razumel ideje leninizma, ki jih je tedaj zagovarjala tudi Kominterna, in ker je bil zelo uspešen pri spodbujanju partijske organizacije v državi.

o avtorju

Stefan Gužvica je prodoren zgodovinar mlajše generacije iz Vojvodine (1993, Novi Sad), raziskovalec na Univerzi v Regensburgu, kjer proučuje čeznacionalne povezave znotraj Komunistične internacionale v času velikega terorja ob frakcijskih bojih in španske državljanske vojne. Tako dodiplomski študij filozofije, družbenih ved, kulturologije in evropskih študij na Angloameriški univerzi v Pragi kakor podiplomski študij zgodovine na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti je zaključil z odliko. Je avtor več strokovnih in znanstvenih člankov, knjiga Frakcijski boji je njegov prvenec, ki bo izšel tudi v angleškem izvirniku. Od leta 2016 kot urednik in avtor sodeluje pri reviji Novi plamen, s katero so njeni snovalci obudili in aktualizirali Krleževo in Cesarčevo revijo Plamen (izhajala je leta 1919). Področja avtorjevega raziskovanja so politična in kulturna zgodovina, zgodovina Judov, zgodovina delavskih in družbenih gibanj.


Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...