Inženirji duše

Recenzija Bukla

Westerman (1964), Nizozemec, ki je diplomiral na agronomiji z analizo namakalnih sistemov Indijancev v Andih, nato začel pisati prve reportaže, bil tudi na Balkanu, potem pa objavil več literarnih in esejističnih del, že po prvih straneh knjige Inženirji duše (naslov je Stalinova fraza, po kateri naj bi pisatelji, tako kot pravi inženirji, s svojimi stvaritvami odločilno pripomogli k izgradnji novega človeka) pokaže, da s svojo izkustveno reportažo, cepljeno z izvrstno preštudiranim ozadjem, misli resno in da se s svojim pisanjem (mešanico žlahtnega potopisa in pedantnega zgodovinskega eseja) skuša uvrstiti v prvo ligo tovrstnih piscev, med katere, denimo, spadata Kapuściński in Nooteboom. Westerman, ki si je zemljevid Rusije kupil v moskovskem metroju od nekega brezposelnega geologa, to deželo enajstih časovnih pasov nalepi nad delovno mizo, potem pa nas pahne v svojevrstno raziskovanje ruske polpreteklosti, od skrivnostnega zaliva Kara-Bogaz pri Kaspijskem jezeru, ki na enih zemljevidih obstaja, na drugih pa ne, kar avtorja vleče v raziskavo terena na kraju samem, do vivisekcije življenjepisa Maksima Gorkega, »pisatelja številka 1«, ki je ključno vplival na rusko književnost Stalinovih časov in usodno začrtal mnoge pisateljske poti tistega obdobja. Izvrstno.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.