Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha
Nicolas de Condorcet
| Založba | Studia humanitatis |
| Zbirka | Studia humanitatis |
| Leto izdaje | 2016 |
| ISBN | 978-961-6798-64-8 |
| Naslov izvirnika | Esquisse d'un tableau historique des progrès de l'esprit humain |
| Prevod | Agneza Florjančič |
mehka vezava
19,5 x 13,5 cm
260 g
215 strani
Tip knjige
strokovna monografija
Kategorije
družbene vede > politika
filozofija
zgodovina
družbene vede > etnologija in antropologija
Založnik o knjigi
Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha (spis je izšel šele posmrtno) je nastajal v burnih mesecih, ko se je Condorcet, ki je sicer simpatiziral z žirondisti, zaradi spora s montagnardi glede predloga nove francoske ustave in posledičnega naloga za njegovo aretacijo skrival v Parizu. Spis je razdeljen na deset obdobij – od domnevnih začetkov človeške družbe pa vse do zmerno optimistične skice prihodnjega razvoja človeštva. Condorcet skuša z velikopotezno historično analizo pokazati, da je vsakršen družbeni, politični in moralni napredek tesno povezan z napredovanjem človeškega duha, se pravi z napredovanjem spoznanja, znanosti in umetnosti ter zlasti z njihovo sedimentacijo v širšem družbenem tkivu, ki edino lahko navadnega človeka otrese spon predsodkov in zagotovi prosto pot naravnemu razsvetljenju v imenu razuma.
Recenzija Bukla
Nicolas de Condorcet (1743– 1794) je bil francoski filozof, matematik in politični znanstvenik, ki je verjel v nenehen razvoj človekovega duha. To se kaže tudi v njegovem morda najbolj znanem delu Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha, ki ga je napisal tik pred smrtjo, med francosko revolucijo leta 1794. V njem je strnil človeško zgodovino vse od prazgodovinskih, lovskih časov prek antike, razvoja znanosti, križarskih vojn, iznajdbe tiska pa vse do francoskega razsvetljenstva, v zadnjem poglavju pa se s pogledom ozira tudi naprej, v prihodnost. De Condorcet nas v poljudnem, jasno razumljivem slogu pelje od človekove preteklosti do avtorjeve sedanjosti. Razlaga človekov napredek v obliki zveznega raz voja, kako je ena reč logično in neposredno vodila k drugi, pri tem pa, sploh v kasnejših obdobjih, preigrava idejo, kako naj bi napredek v naravoslovju in družbenih znanostih vodil k vse večji posameznikovi svobodi. Družboslovna klasika.
Samo Rugelj; Bukla 129-130
