Od ustanovitve mesta, zvezek 3

Založnik o knjigi

Livijeva tretja ohranjena pentada, v kateri so se namesto danes izgubljenih knjig 11–15 ter 16–20 znašle knjige 21–25 njegovega dela Ab urbe condita, je temeljni vir za razumevanje osrednjega dogodka rimske zgodovine. Obravnava začetek druge punske vojne (218–201 pr. Kr.), zlasti Hanibalov vdor v Italijo in prve poskuse, da bi ga zaustavili. Zgodovinar vešče opiše strah vzbujajočo kartažansko vojsko in njen pohod z bojnimi sloni čez Alpe, kar je bil takrat podvig na sami meji možnega, ter opotekavo obrambo in katastrofalne poraze rimskih legij, denimo pri Trazimenskem jezeru in zlasti pri Kanah. Ti arhetipski prizori so ponovno oživeli ravno z Livijevo ubeseditvijo in našli z njeno pomočjo svoje trajno mesto v evropskem kolektivnem spominu ter svetovni literaturi (in Prešernovi poeziji).

Toda ob seciranju vojaških spopadov se pisec posveti tudi njihovim protagonistom, ko skrbno analizira konflikte v Rimu in Kartagini, ki so tleli v ozadju spora. Njegova zgodovina je precej več od vojne kronike, njen najzanimivejši del je analiza rimskih vrednot. Hanibala naslika kot izredno nadarjenega poveljnika, obenem pa izpostavi rimsko domiselnost, vztrajnost in pogum, zaradi katerih je skupnost ob vsem razdejanju vendarle obstala; uspehe Kvinta Fabija Obotavljavca, ki je zmogel s svojo nenavadno strategijo nakazati pot do preobrata, ko se je zdelo vse že izgubljeno; ter utrinek upanja, utelešen v mladem in sposobnem poveljniku Scipionu, ki bo Hanibalu čez leta zadal odločilni udarec.

Livijevo literarno mojstrstvo je ravno v tej igri teme in svetlobe, s katero v težko predstavljivem kaosu med strahom, nepremišljenimi odzivi ter nenehnimi političnimi napetostmi pokaže, kako se je rimska republika vsemu navkljub preuredila ter uspela na samem robu svojega obstoja doseči vojni preobrat.