Vzporedni življenjepisi

Recenzija Bukla

Pred nami je nov par Vzporednih življenjepisov, dela starogrškega polihistorja Plutarha (ok. 46– ok. 120), ki je živel v času rimskega imperija in poskušal prikazati podobnosti med zavojevalci Rimljani in zavojevanimi, a kulturno naprednejšimi Grki. V našem paru življenjepisov je izbral dve pomembni osebnosti, ki po njegovem mnenju poosebljata negativna zgleda. Med Grki je to makedonski vojskovodja in vladar Demetrij I. Poliorket (337– 283 pr. Kr.), ki je v kaosu po smrti Aleksandra Velikega iz Grčije poskušal pregnati Aleksandrove naslednike, med Rimljani pa državnik in vojskovodja Mark Antonij (86– 30 pr. Kr.), danes najbolj znan po svojem razmerju s Kleopatro VII. in po porazu v bitki pri Akciju, ki je utrdil oblast njegovega nasprotnika Oktavijana, poznejšega cesarja Avgusta.
Kot pove prevajalka dr. Maja Sunčič v obsežni spremni študiji, ki obsega dobro tretjino knjige, so Plutarhove vzporednice med protagonistoma včasih nekoliko posiljene; tako denimo zapiše, da sta oba doživela veliko premen sreče in nesreče, čeprav to velja predvsem za Demetrija, medtem ko se je Antonijeva kariera nekaj časa neprekinjeno vzpenjala, nazadnje pa strmoglavila. Isti želji, da bi prikazal podobnost med protagonistoma, moramo najbrž pripisati nesorazmerno pozornost, ki jo Plutarh nameni Demetrijevi ljubici, prostitutki Lamiji – očitno je zamišljena kot ustreznica Antonijeve Kleopatre, čeprav sta bili tako osebi kot ljubezenski razmerji povsem različni. Še več, celo zorni kot, s katerega Plutarh ocenjuje značaj in ravnanje obeh protagonistov, se spreminja od graje do hvale in spet nazaj, očitno odvisno od (ne)naklonjenosti virov, na katere se je Plutarh oprl v posameznih odlomkih; ne nazadnje lahko tudi ugotavljamo, da njune pregrehe niso bile tolikšne, kot bi nemara pričakovali od junakov »svarilnih zgodb«. Vsekakor pa njune hibe in s tem razlog njunega končnega propada avtor dosledno zvaja na isti skupni imenovalec: očita jima nezmernost in uživaštvo, h kateremu v skladu z antično miselnostjo prišteva tudi (in predvsem) Antonijevo razvpito razmerje s Kleopatro. Dogodkom v zvezi s Kleopatro posveti izredno veliko pozornosti; še več, ko Antonij umre, se njegov življenjepis ne konča, kot bi pričakovali, temveč pisec preusmeri žaromet na Kleopatrino usodo in smrt.
Plutarhovi obravnavi Kleopatre posveti Sunčičeva približno tretjino spremne študije in v njej opozori, da Plutarh sledi virom v tradiciji avgustejske propagande, ki je Kleopatro – razumljivo – blatila, pa čeprav avtor v drugih spisih (Ženska junaška dejanja, Nasveti ženinu in nevesti) kaže liberalnejši odnos do pogumnih in odločnih žensk. Avgustejska propaganda, ki so jo prevzeli in še za pozne rodove ustoličili proavgustejsko usmerjeni književniki, denimo lirik Horacij v slavni odi 1,37 (Nunc est bibendum – »Zdaj piti je treba«), je namreč zreducirala vladarico in poveljnico Kleopatro na eksotično kraljico vlačugo, ki je omrežila in oslabila Rimljana Antonija, in ji pripisala glavno krivdo za Antonijev odpad od Rima. Priznanje ji je izrazila edino zaradi njenega samomora, ki naj bi ga deloma povzročil obup zaradi Antonijeve smrti (torej primerno »ženstveno« čustvo), deloma ponos. V letu, ko praznujemo štiristoletnico Shakespearjeve smrti, ne bo odveč omeniti, da so bili prav Plutarhovi opisi razmerja med Antonijem in Kleopatro osnova za Shakespearjevo tragedijo Antonij in Kleopatra; še več, dramatično odkritje Kleopatrine smrti v igri je skoraj dobesedno povzeto po antičnem piscu. Shakespearjeva obdelava te zgodbe pa je tudi sama navdihovala poznejše rodove književnikov – pomislimo samo na pesnitev Pusta dežela T. S. Eliota.

Nada Grošelj, Bukla 120-121

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.