3 vprašanja: Adriana Kuči
Po odmevnem prvencu Ime mi je Sarajevo, v katerem je avtorica skozi intimne zgodbe raziskovala posledice vojne, in drugem romanu Noč, ko je preplavala reko, ki govori o nasilju v partnerskih odnosih, so tudi v tretjem romanu Adriane Kuči v ospredju ženske. Z njo smo se pogovarjali o zgodovini, ženskih glasovih in literaturi kot prostoru, kjer lahko oživijo tudi zamolčane zgodbe.
Adriana Kuči
Lili Bosniae
Hirondelle, zbirka Potonke, 2026, m. v., 404 str., 24,99 €
Bukla: V romanu prepletate pripovedne niti različnih žensk: zgodbo Lejle, Lili, Ajše, tu je tudi zgodovinska bosanska kraljica Jelena Gruba. Kako so povezane z bosansko lilijo, ki ste jo dali na naslovnico?
Kuči: Želela sem napisati roman o ženskah, ki jih ločujejo stoletja, pa vendar nosijo podobna bremena, strahove in hrepenenja; živijo v različnih časih, vendar iščejo odgovore na podobna vprašanja. O kraljici Jeleni, recimo, vemo presenetljivo malo. Ostali so skopi zapisi in veliko praznin. Literatura lahko vstopi v te praznine. Bosanska lilija iz naslova zame ni politični simbol, pač pa predstavlja nekaj, kar preživi tudi takrat, ko ga skušajo izruvati. Zame predstavlja ljudi, ki jih ni več, in zgodbe, ki so ostale. Zgodovina pomni kralje, vojne in meje, literatura pa ljudi. Mene so vedno zanimali le ljudje.
Bukla: V vaših romanih so pogoste teme vojne, travme in iskanja pripadnosti. Kaj vam te teme razkrivajo o človeku in družbi in ali se vam zdi, da se je vaše pisanje kaj spremenilo od vašega zelo uspešnega prvenca?
Kuči: Morda mi ne boste verjeli, vem, da zveni protislovno, ampak vojna sama po sebi me nikoli ni posebej zanimala. Zato v mojih knjigah vojna ni glavni lik. Je pa nekje v ozadju. Kot nekaj, kar je žal oblikovalo življenja ljudi, ki jih spremljamo. Od svojega prvenca do danes sem se gotovo spremenila. Takrat sem svet še vedno opazovala predvsem skozi vprašanje, kaj se je zgodilo. Danes me veliko bolj zanima, kaj ljudje naredimo s tem, kar se nam je zgodilo. Pisanje me je naučilo, da pripadnost ni nujno kraj. Dom je pogosto človek. Včasih odnos. Včasih zgodba. Včasih le spomin. Morda zato v vseh svojih romanih znova in znova pišem o ljudeh, ki nekaj iščejo. Ker mislim, da nas prav to iskanje dela človeške.
Bukla: Roman odpira vprašanja ženskih glasov, ki jih je zgodovina preslišala ali izbrisala. Se vam zdi, da literatura lahko doseže tisto, česar zgodovinska dejstva sama ne morejo, in kaj bi si želeli, da bralke in bralci odnesejo od tega romana?
Kuči: Zgodovina nam pove, kaj se je zgodilo. Literatura pa nam lahko pomaga razumeti, kako je bilo živeti znotraj teh dogodkov. V Lili Bosniae me niso zanimale le ženske, ki jih je zgodovina preslišala. Zanimale so me tudi ženske, ki so jih preslišali njihovi najbližji. Matere in hčere. Ženske, ki so molčale predolgo. Ki so preživele stvari, o katerih niso znale govoriti. Zdi se mi, da se največje izgube ne zgodijo le v vojnah, ampak tudi v družinah. Tam, kjer ljudje sedijo za isto mizo, pa se ne slišijo več. Če bi si želela, da bralke in bralci od romana odnesejo eno samo stvar, bi bila to misel, da nihče ni samo zgodba o svoji bolečini. Človeka ne določajo samo njegove rane. Določajo ga, pred vsem, tudi stvari, ki mu jih kljub ranam uspe ohraniti: sposobnost ljubiti, odpuščati, skrbeti za drugega. Vztrajati.