3 vprašanja: Ajda Bračič
Kresničevje je prvi roman pisateljice in arhitektke Ajde Bračič, ki smo jo bralci vzljubili že z zbirko kratkih zgodb Leteči ljudje (2022), za katero je prejela nagrado kritiško sito in nagrado Maruše Krese ter bila nominirana za najboljši prvenec. Roman Kresničevje nas popelje globoko v gozd, kjer glavna junakinja Agnes išče svojo sestro, njena zgodba pa se preplete z zgodbo enigmatičnega puščavnika Valentina, ki temelji na prav tako skrivnostni resnični zgodovinski osebnosti.
Ajda Bračič
Kresničevje
LUD Literatura, zbirka Prišleki, 2025, m. v., 189 str., 25 €, JAK
Bukla: V Kresničevju se prepletata zgodbi Agnes in Valentina, ki se dogajata v različnih časovnih obdobjih. Kaj ju povezuje?
Bračič: Agnes, ki po hudem sporu išče svojo sestro, in Valentin, ki se po travmatičnem dogodku umakne v puščavništvo, sta značajsko precej različna, oba pa preganjajo – naj bodo upravičeni ali ne – podobni občutki krivde, sramu in slabe vesti. Oba v trenutku stiske iščeta samoto v istem gozdu, le da to počneta vsak v svojem zgodovinskem času. Kasneje v romanu se jima pridruži še tretji glas iz tretjega časa, ki pa prav tako pripoveduje o podobni usodi, torej zatekanju k naravi, odmiku od družbe in celjenju ran. Povezave med tremi zgodbami skupaj gradijo nekakšno komaj opazno, a čvrsto mrežo stikanj, neizbežnosti in medsebojnega vplivanja skozi čas in prostor.
Bukla: Roman diha v ritmu ljudskih pripovedi in mitov – od kod ste črpali navdih, ste veliko raziskovali?
Bračič: Kot deklici sta mi starša med drugim prebirala koroške pripovedke in pravljice, ki so gotovo med najgrozljivejšimi pri nas, obenem pa so tudi strašansko bogate, mikavne in domiselne; tudi zato se pripoved romana dogaja ravno na obronkih koroških gozdov. Med pisanjem sem očarano znova odkrivala svet belih žena, škopnikov, tork, cahnov, divjih jag in podobnih bajeslovnih bitij in pojavov, ki zbujajo srh in slast nad nepoznanim in nerazložljivim – tega v našem svetu in nas samih kljub vsemu ostaja še ogromno, česar se morda čedalje bolj zavedamo. Zanimivo se mi je zdelo, kako močno so ta verovanja v naših življenjih še vedno prisotna, čeprav se kdaj pred njimi skrivamo za zdravorazumsko skepso.
Bukla: Po poklicu ste arhitektka – kako poteka vaš pisateljski proces ob delu, kako to združujete/razdružujete?
Bračič: Svoje arhitekturno delo, pri katerem se največ ukvarjam s prenovami, dediščino in teorijo, jemljem kot svojo vsakodnevno službo. To pomeni, da mi ta del pobere večino dopoldnevov, popoldnevi in konci tedna pa so namenjeni pisanju. Vendar pa sta tako pisanje kot arhitektura odvisna od projektov, ki ves čas valujejo, zato je dela včasih več, drugič manj. Kolikor je le mogoče, poskušam svoje življenje načrtovati tako, da se vrhovi teh valovanj med seboj izmenjujejo in ne prekrivajo. V zadnjih letih se je pokazalo, da zaradi razpisnih in financarskih ciklov v mirnejših zimskih mesecih prednjači pisanje, od pomladi do jeseni pa delo v arhitekturi.