3 vprašanja: Alenka Kesar
Novinarka, urednica, voditeljica in avtorica več uspešnih knjižnih del je z novo knjigo Še znam vrteti pedale ponovno dokazala, da zna iz na videz vsakdanjih trenutkov stkati zgodbe, ki bralca nežno potegnejo vase. V zbirki kratkih zgodb odstira drobce življenja sodobne ženske, ki se spopada s slovesi, bolečinami, strahovi in minulimi odnosi, a hkrati išče in najde radosti, male užitke in upanje. Še znam vrteti pedale je knjiga, ki diha s svojo avtorico in nam vsem nežno sporoča, da življenje, četudi ni vedno preprosto, še vedno teče.
Alenka Kesar
Še znam vrteti pedale
Mladinska knjiga, 2026, pt. v., 223 str., 27,99 €
Bukla: Vaša nova kratkoprozna zbirka deluje, kot da z njo hodite ob bralcu – skozi drobne in velike trenutke, padce in ponovne vzpone. Kako so nastajale te zgodbe? Se vam utrnejo mimogrede, v razgibanem in pestrem vsakdanu, in jih takoj zapišete, ali pa, nasprotno, si vzamete čas, da jih najprej celostno podoživite in jih šele potem prelijete v zgodbo?
Kesar: Pred pisanjem knjige sem si zavestno rekla, da bom dovolila, da gredo skozi mene dogodki, spoznanja, izkušnje in ljudje, ki so se me dotaknili. Zgodbe, ki jih ne bom nikoli pozabila. Trenutki in dogodki, ki so se mi zgodili in segli globoko vame. Ko zgodbo začutim, jo napišem. Takrat samo pišem. Pišem, dokler ne pridem do zadnjega stavka. Zgodbe si ne domislim vnaprej v mislih, domislim jo skozi pisanje. Pisanje je zame nekaj povsem naravnega, od nekdaj je del mene. Je moja terapija, moja uteha in moje veselje.
Bukla: V svojih zapisih ste zvesti sami sebi – iskreni ste, neposredni in pišete brez olepšav. To bralci cenijo, pa vendar me zanima, ali je ta iskrenost, ki vas spremlja tako pri novinarskem kot literarnem delu, kdaj lahko tudi breme. Vas kdaj utrudi izpostavljanje lastnih misli in občutij?
Kesar: Iskrenost zame ni izbira, ampak način bivanja. Tako pišem tudi takrat, ko je naporno, ko boli ali ko bi bilo lažje kaj olepšati ali preskočiti. Takšna sem. Vse ostalo bi bilo nenaravno, zlagano. Prav ta iskrenost je tudi osvobajajoča. Če bi se začela cenzurirati, bi to začutila kot oddaljevanje od tistega, kar v resnici sem. Tako pa pisanje, četudi terja pogum, ostaja prostor, kjer lahko diham in kjer so misli in občutja lahko takšni, kot so: brez olepšav.
Bukla: Zgodbe v knjigi povezuje občutek topline in življenjske modrosti, a tudi tisti drobni humor, s katerim presegate težje trenutke. Kaj bi rekli, da vas še vedno žene, da »vrtite pedale« – v življenju in v pisanju?
Kesar: Ljubezen. Do sebe, do mojih ljubih, do življenja. Ljubezen me žene naprej tudi takrat, ko je težko, ko se ustaviš in bi najraje sestopil s kolesa. Takrat ne pospešujem, ampak vztrajam. Vrtim pedale počasi, a zavestno. Žene me radovednost do življenja, do ljudi in njihovih zgodb, pa tudi zavedanje, da so padci del poti, ne njen konec. Humor mi pomaga, da ne obstanem v teži trenutka, pisanje pa mi omogoča, da iz vsake izkušnje naredim smisel. Dokler zmorem čutiti, se smejati in pisati, vem, da sem na pravi poti.