3 vprašanja: Aleš Čar
Slovenski pisatelj in esejist Aleš Čar (1971) je zapisal resnično zgodbo Simona Dome, ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora. Knjiga je postala uspešnica predpoletnega obdobja. Z njim smo se na kratko pomenili o tem fenomenu.
Simon Doma; napisal Aleš Čar
Gringo Loco
Resnična zgodba Slovenca,
ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora
samozaložba, 2025, m .v., 317 str., 24,99 €
Bukla: Knjiga Gringo Loco je postala najbolj prodajana knjiga te sezone pri nas. Vas je to presenetilo, čemu to pripisujete?
Čar: Tako dobrega sprejema verjetno ni pričakoval nihče, čeprav je bil občutek v ekipi, da imamo v rokah nekaj posebnega. Simonova zgodba je skrajno nenavadna, v marsičem izjemna, zaporniških zgodb oziroma nasploh zgodb iz senčnega dela sveta – za razliko od tujine – ni veliko, niti nimamo prevodov podobnih knjig, vsaj kolikor imam pregled. Med pisanjem, ko se je zgodba začela poglabljati skozi različna kulturna in družbena ozadja, hkrati pa nadgrajevati s širšo sliko o dogajanju in transformaciji venezuelskega zaporniškega sistema, je občutek, da imamo v rokah nekaj posebnega, postajal še močnejši. Če pa se k temu doda še zelo premišljen pristop k promociji knjige, potem topel sprejem pri bralcih ni tako presenetljiv. Čeprav, ponovno, je precej presegel moja pričakovanja.
Bukla: Kako ste se srečali z zgodbo Simona Dome, kaj je bil impulz pri odločitvi, da jo boste prelili v knjigo?
Čar: Ideja in odločitev za knjigo je nastala pri Simonu in njegovem prijatelju, ki želi ostati neimenovan. Mene je k pisanju povabil Milan Slana, ki je produkcijsko in marketinško odgovoren za projekt. Odločitev je bila lahka. Potencial zgodbe je bil očiten, s Simonom sva se hitro ujela in pogoji za delo so bili za slovenske razmere neverjetno dobri. Dobro leto in pol, kolikor je trajal proces pisanja, sva se predvsem veliko pogovarjala, precej je bilo tudi raziskovanja različnih družbenih, kulturnih, mitoloških in ostalih ozadij venezuelske družbe. Izzivov je bilo ogromno, ampak to so sladke stvari. Moj osebni cilj je bil zgodbo čim bolj približati žanru biografskega romana in upam, da mi je vsaj delno to tudi uspelo.
Bukla: Kako so vam pri pisanju pomagale scenaristične izkušnje in kakšen je bil doprinos urednika ter drugih pri končni verziji knjige in njenem plasmaju?
Čar: Verjetno je vsak nov projekt seštevek vseh preteklih izkušenj in znanja. Scenaristika človeka nedvomno izostri v nekaterih stvareh in pri takšnem pisanju pride vsaka izkušnja zelo prav. Predvsem pa je ta knjiga rezultat izjemne ekipe, ki je pretehtala vsak korak na poti. Od fotografa Matica Zormana, oblikovalca Žige Aljaža, že omenjenega Milana Slane, pa do Urške Podojstršek, ki skrbi za komunikacijo z javnostjo, in seveda urednika knjige, Aljoše Harlamova. Aljoša konkretno v samo strukturo teksta ni posegal, je pa pomembno doprinesel h končni jezikovni podobi in berljivosti teksta. Poleg tega pa je bil seveda s svojimi bogatimi izkušnjami in znanjem pomemben sogovornik v celotni zaključni fazi projekta.