3 vprašanja: Aljoša Harlamov
Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti mrtve mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne, odgovor ni Povodni mož.
Aljoša Harlamov
Dohtar in Povodni mož
Goga, 2025, m. v., 365 str., 24,90 €, JAK
Bukla: Roman Dohtar in Povodni mož je zgodovinska kriminalka, ki ne samo, da je umeščena v zgodovinsko obdobje slovenske romantike, temveč v središče postavi osebnost iz tistega časa, ki je vsem Slovencem dobro znana, Franceta Prešerna, in ga prikaže v drugačni luči, kot smo vajeni. Od kod ideja o Prešernu-detektivu in ali mislite, da bi bil tudi v resničnem življenju primeren za to delo?
Harlamov: Ideja za roman je sicer nastala bolj iz šale. Ampak sem jo hitro vzel skrajno resno. Glavni razlog za to pa je prav lik Franceta Prešerna. Zato ker je s svojim življenjem in delom postal arhetipska podoba slovenskega umetnika, ki trpi oziroma celo mora trpeti za svojo umetnost in posledično za nacijo. Čeprav resnica najbrž ni bila povsem takšna. O njegovem življenju in delu se učimo že v osnovni šoli, zaradi česar je tudi izredno primeren za parodijo. In vsekakor se mi zdi, da bi bil tudi sijajen detektiv. Pisanje klasične poezije namreč zahteva ne le genialnost, ampak genialnost znotraj zelo togih pesniških oblik in vzorcev. Zahteva disciplino, skoraj matematično natančnost in vzpostavljanje prej nevidnih povezav. Vse to se mi zdijo lastnosti dobrega detektiva.
Bukla: Za takšen roman ste se nedvomno morali poglobiti v takratno Ljubljano in njeno družbo – v romanu nastopajo pomembni kulturniki tistega časa (Matija Čop, Andrej Smole, Miha Kastelic), ki so se udejstvovali tudi politično, pa drugi prominentni meščani in meščanke (na primer mama Julije Primic, podjetna vdova Julijana Hartl). Kaj vas je v tem raziskovalnem delu pisanja najbolj presenetilo?
Harlamov: Najbolj me je pravzaprav presenetilo to, da si mi ni bilo treba tako veliko izmišljevati. Ko sem natančno preštudiral osebe in zgodovinsko obdobje, je bilo skoraj enostavno. Ampak poglobljen študij je bil pri tem ključen, zaradi tega sem se počutil domače v času in prostoru. Prvotna različica zgodbe je bila vsaj še 150 strani daljša, a sem se odločil za bolj ekonomično rešitev, ki bralcu ne jemlje preveč pozornosti. Vseeno pa opozarjam, da sem si veliko tudi izmislil ali vsaj prikrojil.
Bukla: Dohtar v romanu na pisanje ne gleda prav nič romantično – pravi, da je pisanje trdo delo. Ali kot dolgoletni urednik in avtor tako leposlovnih kot neleposlovnih besedil na ustvarjalnost tudi sami gledate podobno ali ste glede tega večji romantik od svojega junaka?
Harlamov: Glede pisanja nikakor nisem romantik. Ne kot urednik ne kot avtor. V tem delu Dohtarjevega značaja je veliko mene. Pisanje literature je kolektivno delo. Če jo hočeš pisati dobro, ne moreš brez raziskovanja, opazovanja, eksperimentiranja, branja drugih knjig ... Ne moreš brez urednice, strokovnih bralk, prvih bralk, lektorice, korektorice … Ni Prešerna brez Čopa. In to Prešernu ničesar ne odvzame. Težava knjig, ki bi jih namesto nas pisala UI, ni v tem, da nam tako jemlje navdih, ampak da namesto nas opravi delo, ki je najpomembnejši del procesa pisanja.