3 vprašanja: Aljoša Žorga
Aljoša Žorga (1947) je legenda slovenske košarke, eden tistih, ki je leta 1970 v Ljubljani osvojil naslov svetovnega prvaka. Zdaj je o svojem življenju in košarki napisal knjigo, ki je tudi bogato foto dokumentirana.
Aljoša Žorga
Žorga Aljoša osebno
ilustracije: Franci Nemec
Buča, 2025, t. v., 304 str., 31 €
Bukla: Od kod ideja za pisanje avtobiografije? Ste se pri njej po kom zgledovali in koliko časa je potekalo delo na knjigi?
Žorga: Začelo se je s spominjanjem na šale, zgodbe in »jebe«. Z bivšimi košarkarskimi soigralci smo rekli: »To je treba zapisat!« Prav tako sem tudi čutil »dolg«, da se spomnim svojih prednikov, zanimivih oseb po očetovi in mamini strani, ter nekdanjih soigralcev. Kupil in prebral sem knjige svojih košarkarskih kolegov v Sloveniji in na Hrvaškem ter sklenil … moja knjiga bo drugačna. Knjigo sem z nekajmesečnimi presledki pripravljal leto in pol. Hemingway je po drugi svetovni vojni pisal svojo knjigo na Lastovu s pogledom na morje. Moja pa je nastajala v Seči pri Portorožu, s pogledom na soline. Ker nisem bil na Lastovu, je knjiga drugačna. :)
Bukla: Kakšno je bilo igranje košarke in odnos do nje ter njena vloga v družbi v vaših časih v primerjavi s sedanjostjo?
Žorga: Dandanes je košarka neprimerljivo bolje podprta s strani medijev. TV prenosi so se redno začeli šele okoli leta 1970 – po svetovnem prvenstvu v Ljubljani. Tekme Olimpije so vedno nosile tudi nacionalni naboj – zlasti, ko smo premagovali druge republike (zdaj države) Srbijo in Hrvaško. Tudi z nastopi reprezentance je bilo podobno. Premagali smo Ruse z njihovim trdim komunizmom ali pa Amere (Američane) kapitaliste. Glavna parola je bila bratstvo in enotnost, na igriščih so pa potekale vojne. Danes? Košarka je postala glamurozna rock zvezda. V tem športu se obračajo veliki milijoni in vsaj v ZDA predstavljajo dober posel. Vendar pa košarka ostaja vir navdiha in ponosa.
Bukla: Luki Dončiću ste na koncu posvetili celo poglavje, zato še vprašanje v zvezi z njim: kakšno vlogo bi hipotetično odigral v vaši reprezentanci, ki je leta 1970 v Ljubljani osvojila naslov svetovnega prvaka?
Žorga: Hipotetično – ko bi Luka Dončić vrgel prvi met z velike razdalje (danes trojko) in zgrešil, bi ga vsi igralci in trener poslali v tri krasne. In bi šel na klop. Ko bi zaradi pretiranega vodenja žoge in preigravanja izgubil žogo, bi se zgodilo isto. Glej prejšnji stavek. Ko bi zaradi preveč atraktivnih podaj izgubil žogo … bi se prav tako zgodilo isto. :) Kljub vsemu bi bil s svojim izrednim razumevanjem igre, talentom in »hranjenjem centrov« s fantastičnimi podajami, ko bi ga nasprotniki podvajali, daleč, daleč, daleč najboljši igralec. S svojim talentom in karizmo bi lahko igral na vseh položajih od centra do organizatorja igre. Skratka, Luka bi bil srce, duša in moč ekipe.