3 vprašanja: Alojzija Zupan Sosič
Alojzijo Zupan Sosič najbolj poznamo po delovanju na področju literarne zgodovine in literarne teorije, je redna profesorica za slovensko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. S pesniškim prvencem Drevo delfin se izkaže za pozorno in inovativno opazovalko, ki simbole in metafore obrne v svoj prid, in pesniško govorko, ki osvobaja mask in predstav o tem, kaj bi moralo biti. Ostane le tisto, kar potrebujemo – drevo in delfin, vmes pa ves svet.
Alojzija Zupan Sosič
Drevo delfin
Center za slovensko književnost,
zbirka Aleph, 2024, m. v., 69 str., 19 €, JAK
Bukla: Kako sploh določiti začetek in konec sveta, knjige, pisanja? V vašem prvencu se na skrajnih koncih znajdeta svetleči delfin, ki reže valove Amazonke, ter drevo, ki se ves čas spreminja, a vseeno ostaja na istem mestu, kot sidrišče.
Zupan Sosič: Ja, sama vedno lažje reflektiram ali upesnim začetke, konce težje. Tako sem za drevo že od vsega začetka moje želje po pesniški zbirki vedela, da bo ključna stvar. Kar je logično, saj sem tudi sama zrasla pod drevesom, če sem lahko še bolj konkretna, moje otroštvo se je dogajalo pod hrastom. Hkrati je narava in vse ostalo, kar še nosi drevo, za vse nas nepogrešljivo. Zato tudi večkrat napišem: najprej je bilo drevo (ne pa beseda). Delfin se je v mojem življenju in zbirki pojavil kasneje, sem pa vseskozi vedela, da so njegovi skoki prav tako bistveni. Prvič sem ga videla v reki, ne v morju. In tudi slišala njegov jok, saj sem ga srečala v reki Jangce tik pred izselitvijo več bivališč ob tej kitajski reki ob gradnji ogromnega jezu in tik pred izumrtjem te prelepe živali, jangceške pliskavke. Res da so ga potem (neuspešno) prestavili v rezervat, a je tam na žalost izumrl.
Bukla: Pesniška zbirka na različne načine tematizira rast, naj gre za človekovo odraščanje, za njegovo postavljanje v družbi ali pa za rast dreves, krajev, skratka za spremembe, pred katerimi nismo imuni. Kam vse lahko torej zraste pesem?
Zupan Sosič: Pri pesmi je tako lepo in spodbudno ravno to, da lahko raste v tisto smer, kamor jo vodi moja roka, čeprav jo misel, občutenje in nenadni prebliski vseskozi preobračajo iz enega položaja v drugega. Potem pa pridejo še bralci in bralke, ki doživijo to pesem podobno ali pa povsem drugače, saj je za njih lahko zrastla v nove smeri. In ker smo že pri rasti, bi pesem primerjala s človekom. Tako kot pesem ima tudi človek povsem konkretne temelje za svojo rast, hkrati pa veliko tekočine in zraka, ki se razporejata tudi nenadzorovano. Tako kot človek pomaga pesmi rasti, je pesem zelo pomembna za rast človeka. Ker moram biti v odgovorih kratka, si bom kar izposodila svoj verz iz pesmi Prebrana pesem: Prebrana pesem je mangrova. / Semena v trdih tleh v vodi korenine. / V njej drstijo ribe sol zračijo drevesa.
Bukla: Za zbirko je pomemben tudi ritem, ki je odsekan, besede so izbrane natančno in jasno, a nikoli hladno. Tudi ena izmed pesmi dela primerjavo med človeškim, mesenim in otipljivim, ter robotskim. Kako vidite tak način upesnjevanja?
Zupan Sosič: Pesem se mi zdi konstitutivna za človeško življenje, ne samo njen dodatek ali pa neka kurioziteta za bralce-čudake; o tem pišem tudi v svoji znanstveni monografiji Berem pesmi, ki je ravnokar v tiskarni. Seveda pa nas ne nagovori, če ni dovolj premišljena, zgoščena, poglobljena ali estetska. Prav tako se nam ne more približati, če ni dovolj ritmično urejena oziroma zvočno uglašena. Ravno ritem je tista čarobna palica, ki lahko dela primerjavo med človeškim, povsem telesnim in umetnim, tudi umetno inteligenco. UI lahko odlično posnema, ne more pa (v tem trenutku) slediti človeškemu ritmu, njegovi nepredvidljivosti, občutljivosti, ustvarjalnosti, bolečini, hkrati tudi ne more zapolniti različnih praznih mest, ki nam jih ponuja pesem, tako neponovljivo, kot to lahko naredi le človek.