3 vprašanja: Andrej E. Skubic
Roman irskega pisatelja Paula Murrayja spremlja družino Barnes, ki se po finančnem zlomu znajde v vrtincu osebnih, družinskih in eksistenčnih kriz. Murray duhovito, pretresljivo ter z veliko empatije in jezikovne briljance raziskuje, kako stare odločitve, zamolčane skrivnosti in na videz nepomembni dogodki določajo naša življenja. Ob izidu v slovenščini smo se s prevajalcem romana Andrejem E. Skubicem pogovorili o tokratnih prevajalskih izzivih.
Paul Murray
Čebelji pik
prevod: Andrej E. Skubic
Pivec, 2026, t. v., 604 str., 39,90 €
Bukla: Čebelji pik je obsežen družinski roman, v katerem majhen dogodek sproži velike posledice, v njem pa se pripovedovalci in perspektive nenehno menjavajo. Kaj je bilo najzahtevnejše pri ohranjanju različnih glasov posameznih članov družine?
Skubic: Pisanja in prevajanja zelo individualnih jezikov različnih likov sem sicer že vajen in v tem pravzaprav uživam. Je pa bil v tem romanu dejanski izziv Imeldina pripoved, ki poteka praktično brez ločil, interpunkcijo nadomeščajo samo velike začetnice. To daje njenim odlomkom mrzličen občutek pripovedovanja brez sape in jo zelo karakterizira. Je pa to v slovenščini ponekod teže poustvariti, ker v našem jeziku besedni red učinkuje drugače kot v angleščini, zato je v omahovanju med specifičnim stilom in še zmeraj razumljivim branjem treba biti včasih kar ustvarjalen.
Bukla: Roman je prežet s specifičnim irskim okoljem, humorjem, pogovornim jezikom in kulturnimi referencami. Kako ste iskali ravnotežje med zvestobo irski izvirnosti in razumljivostjo za slovenskega bralca?
Skubic: Predvsem sem se trudil, da se prevod bere tekoče in naravno, brez prepogostih razlagalnih posegov, ki bi naredili besedilo preveč poučno. Vseeno pa smo se z urednicama odločili, da bo najbolje na nekaterih mestih uporabiti opombe pod črto, da bo dogajanje bolj jasno. Na primer, da v romanu igrajo irski oziroma gelski nogomet, ne takega, kot ga poznamo mi; kaj so pravzaprav tisti nenavadni »boji«, katerih videoposnetke gleda Imeldin oče – ne, niso navadni boksarski, kot sem tudi sam sprva mislil –, pa na primer različne gelske besede, ki se uporabljajo v vsakdanji govorici. Mislim, da se tako bere zelo gladko.
Bukla: Murray ponekod v istem odstavku prehaja od komičnega in skoraj grotesknega k bolečemu in tragičnemu. Je bilo težko poustvarjati ta ton romana in ali je bilo kakšno mesto, pri katerem ste imeli posebej težek prevajalski izziv?
Skubic: Pri irskem pisanju me vedno znova očara ta sposobnost za črni humor, ko so zmožni tudi na najbolj boleče stvari reagirati s kancem ironije, da se ustvari neka distanca, ki pomaga preživeti. Črni humor porodi zelo dragocen smeh. Seveda to ne deluje vedno – tako kot je s koncem romana, kjer takemu dogodku lahko sledi le še tišina. Jezikovno ni težko, je pa tak čustveni vrtiljak tudi za prevajalca presunljiv, mogoče še bolj, ker ga dojema besedo za besedo.