3 vprašanja: Andrej Rozman Roza
Pesnik, pisatelj, dramatik, igralec in prevajalec Andrej Rozman Roza je s svojo poezijo znan praktično vsem generacijam. V obsežni knjigi Zdravilo za čas, ki so jo pri založbi Mladinska knjiga (pod uredniško taktirko Andreja Ilca) pripravili ob pesnikovem jubileju, so zbrane prav vse njegove pesniške zbirke za odrasle (prva iz leta 1982), pa tudi nekaj doslej še neobjavljenih pesmi in takšnih, ki so nastale za gledališče. Če bi zbrali še otroške, bi se jih gotovo nabralo še za več kot eno obsežno knjigo. Z besedami Petra Svetine, ki je zapisal spremno besedo: »Rozman je inštitucija.«
Bukla: Zdravilo za čas niso le zbrane pesmi, temveč tudi dokumentarec dobe, kot zapiše Zdravko Duša. Kaj vam pomeni ta knjiga in kako se v njej odraža obdobje, ki je preteklo od izida vaše prve pesniške zbirke pa do danes?
Rozman Roza: Ta knjiga je res kronologija sveta, ki je od svinčenega prek demokratičnega socializma končal v nekulturnem nacionalizmu in krvavi zarji zahajajočega zahodnega imperializma. Pri čemer se mi zdi zanimivo, da čisto prva pesem v knjigi, prvič objavljena leta 1982, govori o srečnih ljudeh, varnih za visokimi zidovi, kar je pravzaprav prispodoba sveta dveh kategorij ljudi, za kakršnega si po vzoru Izraela prizadeva današnji neoliberalizem.
Bukla: Tema, ki ima že vseskozi osrednje mesto v vaši poeziji, je jezik. Pišete in nastopate v živi, govorjeni slovenščini, ob kar se spotakne marsikateri »borec« za slovenski jezik. Nam lahko poveste, zakaj se vedno znova odločate, da ne boste uporabljali zborne slovenščine, in kako vidite prihodnost našega jezika?
Rozman Roza: Pogovorni jezik uporabljam le takrat, ko to zahteva subjekt pripovedovanja, sicer pa pišem v zborni slovenščini, ki pa se žal ne ujema z normami, kadar te ne sledijo razvoju zbornega jezika ali so celo v nasprotju z jezikovnimi pravili. Recimo pridevniško besedo »nek«, ki ima razen izjemoma nedoločni pomen, lektorji redno spreminjajo v določno obliko »neki«. Da sklanjam »mesec, mesca« in ne »meseca«, se mnogim zdi pogovorno, a je skladno s pravopisom. Najbolj seveda bodejo v oči, ušesa in pravopisne navade moji kratki infinitivi, ki pa jih tudi v zbornih situacijah uporabljajo mnogi govorci, saj so dolgi nedoločniki v javni slovenščini le še po inerciji. Enak proces se je v 20. stoletju zgodil v češčini, kjer so kratke nedoločnike nato sprejeli v jezikovno normo. Če se to ne bo zgodilo tudi pri nas, se bo razkorak med normo in jezikom vse bolj večal, kar bo v kombinaciji z vse večjo prisotnostjo drugih jezikov pri uporabnikih slovenščine še bolj omajalo jezikovno samozavest. Že zdaj opažam, da vse več ljudi v želji, da bi ustrezali normi, dodaja končni -i tudi namenilniku.
Bukla: Zakaj čas potrebuje zdravilo in ali je to zdravilo poezija?
Rozman Roza: V naslovu te knjige vidim več pomenov, a se mi ne zdi prav, da bi jih pojasnjeval. Naj vsak bralec odgovor v knjigi poišče sam.