3 vprašanja: Anja Radaljac
Anja Radaljac, pisateljica, prevajalka, urednica in kritičarka, se je z romanoma Punčica (2022) in Prst v prekatu (2024) uvrstila med finaliste za nagrado kresnik, zato ne dvomimo, da se bo govorilo tudi o njenem novem romanu če se ne vrneš, ki je znanstvenofantastični filozofski roman, postavljen v medapokaliptično prihodnost. Roman je aktivističen tako vsebinsko kot formalno – knjiga je napisana brez velikih začetnic (kar smo upoštevali tudi v intervjuju pri zapisu naslova in imen likov) ter v spolno nevtralnem jeziku.
Anja Radaljac
če se ne vrneš
Litera, zbirka Litera, 2025, m. v., 177 str., 19,90 €, JAK
Bukla: Glavna junakinja judita je nekromantka, ki živi v svetu, v katerem je pravzaprav vse manj živega. Nam lahko poveste nekaj o poklicu nekromantke in kaj je pripeljalo do tega vsesplošnega propada, sredi katerega prebiva?
Radaljac: Nekromanstvo je dejavnost, ki jo skozi zgodovino poznamo kot mistično delo z mrtvimi, v če se ne vrneš, pa je nekromanstvo preoblikovano; osnovano je na znanosti, ki je odkrila, da je smrt proces, v katerem se zavest ohranja, četudi telo propade. Nekromantke vodijo ljudi bodisi nazaj v telo bodisi globlje v smrt. Fascinantno se mi je zdelo kreativno raziskovati, kaj bi se zgodilo, če bi se obstoj posmrtnega življenja potrdil tudi znanstveno.
Bukla: Sredi takšnega ozračja je nedvomno težko vzdržati, zato se številni ljudje odločajo za t. i. izbris, pozabo, ki omogoča začetek novega življenja, hkrati pa pomeni tudi neke vrste sedacijo, ki onemogoča kakršno koli obliko upora. Kakšne so posledice izbrisa in zaradi česa judita, miri in ostale odpornice še vztrajajo pri spominjanju, upiranju, življenju?
Radaljac: Da, če se ne vrneš se odvija v medapokaliptični realnosti po tretji svetovni vojni in ekološkem kolapsu. Izbris je korektiv, ker se je po odkritju posmrtnega življenja rapidno povečalo število samomorov; gre za poskus rešitve, ki jo še vedno preživeli kapitalistični, postdemokratični sistem ponuja ljudem, ki ne vzdržijo realnosti – izbris zavesti in nalaganje »ideološkega programa«, ki ljudi tudi sredi popolne distopije ohranja srečne. Posledice? Nihče se teh ljudi ne spominja; izbrišejo se ne le iz svojega, temveč tudi iz vseh spominov vseh zavesti, s katerimi so prišli v stik. Za mnoge bližnje je to odrešilno, izbriše proces žalovanja, za redke, ki spomin ohranijo, kot judita, je ogromno breme.
Bukla: V romanu sežete v žanra znanstvene fantastike in distopije, hkrati pa ostajate izrazito aktivistični, tako na ravni vsebine kot na ravni samega jezika. Zakaj se vam zdi pomembno, da je literatura angažirana, in kaj so glavna sporočila, ki jih želite z novim romanom predati bralkam in bralcem?
Radaljac: Mislim, da je vsaka literatura »angažirana«; vsaka vzpostavlja družbeni dialog. Moji teksti so morda videni kot »bolj angažirani«, ker pogosto zagovarjajo manjšinske pozicije. Najpomembneje se mi je v tem romanu zdelo zazreti v smrt, žalovanje in (ne)zmožnost, da kot posameznice in posamezniki, pa tudi kot vrsta, ostajamo v stiku z lastnimi osebnimi in širšimi družbenimi resničnostmi.