3 vprašanja: Davorin Lenko
Davorin Lenko je pisec s prepoznavnim slogom, ki ga spretno uporablja v svojih romanesknih, kratkoproznih in pesniških delih. Za prvenec Telesa v temi je prejel nagradi kresnik in kritiško sito. Goli objem je knjiga, ki se umika vsem oznakam in (žanrskim) okvirom. V delu beremo kratke zgodbe, objete z izpovedjo in razmišljanji pripovedovalca, ki samega sebe naziva Pisatelj. Izvirno izpisana knjiga, v kateri avtor pokaže plat, ki je do sedaj še nismo spoznali.
Davorin Lenko
Goli objem
LUD Literatura, zbirka Prišleki, 2024, m. v., 196 str., 23 €, JAK
Bukla: Do sedaj ste pisali romane, kratko prozo in tudi poezijo. Goli objem pa se zdi čisto nekaj drugega – gre za avtofikcijsko delo? Bi ga opredelili bolj kot roman ali kot kratke zgodbe – morda nič od tega?
Lenko: Res je, Goli objem je glede tega precej težko opredeljiv. Okvirna pripoved in kratke zgodbe, ki jo »sečejo«, so medsebojno povezane – včasih povsem tematsko, drugič bolj intuitivno, a vedno z razlogom. Tu z urednico Veroniko Šoster nisva dopuščala naključij. Končni rezultat je zvrstno gledano res precej mejen. Med pripravami na pisanje te knjige in pisanjem samim sem sicer o njej razmišljal kot o romanu s kratkoproznimi vložki, zdaj pa sem se otresel tega »predsodka« in mi je pravzaprav vseeno, kako jo popredalčkamo. Pomembno je, da sporoča. Da … objema.
Bukla: Pisatelj/pripovedovalec skozi svoja razmišljanja ugotovi, kaj je tisto, kar mu je manjkalo, kar je potreboval že kot mladenič, pravzaprav še otrok, ki je prvič sedel za pisalni stroj in se začel potapljati v svet zgodb – to je goli objem. Kaj je goli objem?
Lenko: Samo besedno zvezo goli objem sem leta 2019 mimogrede zapisal v neki kratki zgodbi, ki je potem izšla v knjigi Psihoporn. Prav lahko bi jo pozabil in šel dalje, a nekako mi ni dala miru. Raziskoval sem jo kot kakšno šifro in sčasoma dognal, da mi pomeni z ničimer pogojeno intimo, brezkompromisno sprejemanje … Zdela pa se mi je tudi perfekten naslov za knjigo. Goli objem je tako na trenutke erotiziran, na trenutke pa precej brutalen, neizprosen obračun z nekaterimi »demoni«, o katerih do zdaj literarno še nisem spregovoril. A kljub temu, da se v Golem objemu pogosto ukvarjam s precej temačnimi temami, mislim, da je to hkrati tudi moja najbolj nežna in optimistična knjiga do zdaj.
Bukla: Goli objem se res zdi bolj oseben kot prejšnja dela – od kod je prišla potreba po odmiku od fikcije in premiku proti nečemu bolj izpovednemu?
Lenko: V nekem obdobju sem ugotovil, da želim, če povzamem kar iz knjige, »povedati stvari drugače; začeti in končati drugače«. Nisem več želel pripovedovati preko primerov, literarnih oseb, lutk, ampak neposredno iz sebe. Mnogi poizkusi v tej smeri niso izpadli ravno dobro in mislim, da sem zavrgel več besedila, kot ga je na koncu končalo v knjigi. Izvor tega premika v izpovednost si vsaj deloma razlagam kot posledico nezadovoljstva in naveličanosti nad fikcijo, neizpovednostjo. Skladno z naslovom in idejo za njim pa je šlo seveda tudi za željo po neposredni iskrenosti. Želel sem »podariti« intimo – ne pa o njej samo pisati.