3 vprašanja: Dušan Čater
Dušan Čater (1968) je dolgoletni slovenski pisatelj, urednik in prevajalec, avtor številnih knjig in romanov (nazadnje Dežela ZOO), ki se je zdaj podal še na področje pisanja biografij Slovencev. Naneslo je, da se je lotil Perota Lovšina, legendarnega punkerja in rockerja.
Dušan Čater
Na poti s Perotom Lovšinom
Beletrina, zbirka Žametna Beletrina, 2026, pt. v., 220 str., 24,90 €
Bukla: Knjiga Na poti s Perotom Lovšinom je nekonvencionalna biografija, saj ima izviren koncept in dinamično strukturo: je bila kot taka zamišljena že od začetka ali se je razvila »na poti«?
Čater: S Perotom sva se že od samega začetka, še preden sva se bolje spoznala, strinjala, da vsekakor nočeva klasične biografije v smislu: Peter Lovšin se je rodil … mati in oče sta bila … in tako naprej. Ko sva razmišljala o sami strukturi biografije, je Pero predlagal, da se morava bolje spoznati, da jaz njega začutim in se on meni odpre, in te stvari. V ta namen me je povabil, da se udeležim njegovega koncerta. Da greva skupaj tja in skupaj nazaj. To izkušnjo sem takoj izkoristil in iz nje objavil reportažo z naslovom: Na poti s Perotom Lovšinom. Lepo se je brala, ta reportaža, odzivi so bil tudi okej in vse ostalo je … legenda?
Bukla: Upam, da bo postalo legenda (nasmešek). Kaj pomeni za pisatelja »biti leto dni na poti s Perotom Lovšinom«? Kakšno je življenje ultimativnega slovenskega rockerja?
Čater: Povedati moram, da je bilo to meni najljubše pisanje knjige. Res, da si na koncu za računalnikom sam, ampak se vseeno napajaš s spomini (kolikor jih je ohranjenih (smeh)), o katerih moraš spregovoriti, pisati. Vsekakor je bilo to skupinsko delo, v smislu, kako bova to napisala, kaj morava poudariti, kaj izpostaviti itd. Včasih je Pero priganjal mene, včasih pa jaz njega. Biti v prvih vrstah na rock koncertu in sploh v »bekstejdžu« je zanimiva izkušnja. Če pa govorimo o življenju »ultimativnega slovenskega rockerja« ... Tudi oni so samo ljudje (nasmešek). Sva pa tudi oba že v tistih letih, da o kakem »posebnem« razvratu ne moremo govoriti. Ali kot pravi stari rockerski pregovor: »Kar se v bekstejdžu zgodi, tam tudi ostane!«
Bukla: Kako ste kot avtor doživljali to leto? Ste ob vsakem nenavadnem dogodku vzkliknili »To bo super za knjigo!«? Bi izpostavili kak poseben dogodek, ki se je zgodil med nastajanjem knjige?
Čater: Raje bi se poimenoval za soavtorja ali pa popisovalca nekih zgod. Leto je bilo prijetno, daleč stran od ustaljenega, pospešeno z mojim ušesom ljubimi hitrimi ritmi. Seveda sem se spraševal, kaj bi bralca zanimalo in podobno, ampak na koncu, kot pri pisanju vsake knjige, moraš nekako ostati zvest sam sebi. Izpostavil pa bi en dogodek … Pero je s svojimi Španskimi borci igral nekje na Primorskem. Okoli njega so stale lepe in mlade rockerice … Usnjeno mini krilo, usnjena jakna ipd., in ko sem stopil zraven, me je Pero vedno predstavil kot: »To je Dušan. On je pisatelj!« Dekleta so me ošvrknila s pogledom in rekla: »Aha.« Potem sem Perota prosil, ali me lahko predstavi kot svojega novega kitarista. Seveda Pero s tem ni imel nikakršnih težav … In ko me je naslednjič predstavil kot: »To je pa Dušan, moj novi kitarist!«, so dekleta takoj navezala pogovor z mano v smislu: »O! A res?! Kako si, Dušan?« Tako nekako je to šlo ...