3 vprašanja: Erik Valenčič
Raziskovalni novinar Erik Valenčič je znan po poglobljenem poročanju s kriznih območij, pronicljivih dokumentarnih filmih in humanitarni pomoči ljudem, ki jih prizadenejo konflikti. Poklon Ukrajini je reportažno-esejistična knjiga z zapisi osebnih doživetij, intervjuji in dokumentiranjem človeških zgodb poguma ter solidarnosti.
Erik Valenčič
Poklon Ukrajini
Potovanja skozi vojno 2022–2025
Miš, 2026, m. v., 380 str., 27,95 €
Bukla: Kaj vas je spodbudilo k pisanju Poklona Ukrajini in zakaj je bilo pomembno to zgodbo zapisati?
Valenčič: Po vsej pomoči, ki sem jo odpeljal v Ukrajino, menim, da je ta knjiga še največ, kar lahko naredim za to državo in njene ljudi; zato tudi nosi tak naslov. Hkrati je knjiga poklon mednarodno-ukrajinski humanitarni mreži, katere del sem bil oziroma smo bili vsi, ki smo priskočili na pomoč. Z naslovom sem želel tudi počastiti spomin na kultno knjigo Poklon Kataloniji, v kateri angleški novinar in pisatelj George Orwell opisuje svojo udeležbo v bojih proti fašistom v španski državljanski vojni. Nenazadnje pa je knjiga tudi opozorilo: v njej razgaljam podobo vojne in nemoč ljudi, ujetih v njej. Na podlagi svojih potovanj v Ukrajino med marcem 2022 in majem 2025 pokažem, kaj vojna stori družbi in kaj vse vzame ljudem. Poklon Ukrajini je moderna protifašistična knjiga, za katero velja, da je stkana bolj iz dejanj kot iz besed.
Bukla: Kje postavljate mejo med poročanjem in humanitarnim aktivizmom?
Valenčič: Imam 46 let in zadnjih 23 let konstantno potujem na vojna območja, torej pol življenja. Povsod sem videl enako praznino v očeh ljudi, ki jim je vojna iztrgala vse iz rok, od njihovih domov do najbližjih. In vsaka vojna, v katero sem šel v tem času, je bila geografsko bolj ali manj bližje nam. Na neki točki nehaš presojati, ali si bolj novinar ali aktivist, in se odločiš, da boš samo človek, ki bo pomagal drugim ljudem – in to ljudem, ki doživljajo najhujšo humanitarno katastrofo v Evropi od konca druge svetovne vojne. Obenem tam nisem nikoli zanikal svoje novinarske vloge; fotoaparat je bilo vedno z menoj. Zavedam se, da mi je zaradi prostovoljstva v Ukrajini uspelo neovirano priti na območja, na katera bi kot zgolj medijski poročevalec težko prišel brez potrebnih akreditacij, a moj namen je bil prav v tem, da skozi različne izkušnje – najprej kot novinar, potem pa še kot prostovoljec, vseskozi pa kot človek – iskreno opišem vojno takšno, kot sem jo doživel in kakršna je.
Bukla: Kako ste preverjali vire in se izogibali propagandnim narativom pri zbiranju gradiva za knjigo?
Valenčič: Narativ je vedno vzpostavljen v varnem zaledju vojne in daleč stran od obleganih mest in bojnih linij. Z različnimi narativi se ponavadi obmetavajo ljudje, ki niti ne vedo, kaj vojna je. Tam, kjer sem bil jaz, ni prostora za narative, tam govorijo eksplozije bomb in pa smrtna tišina. Vsaka propaganda poskuša prikriti »dejstva na terenu«, kjer vlada neizmerna morija, v kateri izginjajo ljudje, kakor tudi v nas ugaša človečnost, če nam ni mar za ljudi, ki trpijo v vojnah. Mimogrede, trenutno je v svetu največ vojn od konca druge svetovne vojne naprej.